Kdor ti hoče dobro te ne izkorišča!
Kako kot starši skušate svoje otroke zavarovati pred nevarnostmi? Stalno jih opozarjate: »Štedilnika se ne dotikaj, ker se boš opekel! Ko greš na prehodu za pešce čez cesto pozorno poglej na desno in levo, če ne prihaja kakšno vozilo! Izogibaj se vseh, ki se radi prepirajo in pretepajo! Med uro pozorno poslušaj, da me tovarišica ne bo klicala na razgovor!« Veliko je takih napotkov, ki so se nam kot otrokom zdeli pretirani, češ: »Saj nisem dojenček, kaj mi to stalno govoriš!« Šele ko odrastemo, ko imamo pred seboj svoje otroke, ali smo v vlogi vzgojiteljev, se zavedamo, kako je v ozadju vseh prepovedi bila velika ljubezen, da se nam ne bi zgodilo kaj slabega. Starševska ljubezen ne pozna meja in vsaka nezgoda, ki se pripeti otroku, zareže globoko v srce z vprašanjem: »Jaz sem kriv/a, ker sem ga premalo opozarjal/a in mu posvečal/a premalo pozornosti!«
Ko odraščamo se počasi, korak za korakom, učimo, komu smemo zaupati in na koga se lahko zanesemo. Ob številnih razočaranjih in prevarah se spomnimo mame ali očeta, ki sta nam, tako kot Jezus v današnjem evangeliju, govorila o previdnosti: »Varujte se pismoukov!« Najbolj nevarni so zapeljivci: to so ljubimci, ki skušajo omrežiti mlado srce za nekaj kratkih trenutkov, potem pa ga zavreči. Kaj vse ljubimci obljubljajo, a iščejo le zabavo in nič resnega. Takšni so bili pismouki iz evangelija, ki so razlagali Božjo besedo in ljudem oteževali življenje s številnimi zapovedmi in prepovedmi, sami pa so našli zase dovolj razlogov, da za njih ta pravila niso bila obvezna.
Kako se obnaša zapeljivec? Opazuje nedostojen način oblačenja drugih, da lahko izpostavi svojo eleganco; njegovo obnašanje je takšno, da vzbuja pozornost mimoidočih; njegove molitve so dolge; obredi z veliko zunanjega blišča; izogiba se pretirane intimnosti; na svečanih sprejemih čaka, da ga posadijo h glavni mizi; trudi se, da bi bil vedno vsaj za en korak pred drugimi; nikoli si ne dovoli poraza. Zapeljivec ali ljubimec nikoli ne gre do konca. Ko se mu zapeljano srce odpre, takoj pobegne in pusti za seboj globoko razočaranje.
Jezus je opazoval pismouke in duhovščino, ki se je bahavo obnašala, ko so ob vstopu v tempelj metali v zakladnico in so kovanci zelo ropotali. Vsi ti so dajali od svojega preobilja. Potem je prišla v tempelj uboga vdova, ki je vrgla dva novčiča, ki sta pristala na dnu zakladnice brez odmeva. Ta oseba je šla v svojem razdajanju do konca: razdala je tisto zadnje, kar je še imela in se zanesla samo še na Boga. »On bo poskrbel zame!« je razmišljala, ko je vrgla zadnja dva novčiča.
Jezus je opazil popolno daritev te vdove, zato je učencem dejal: »Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico … dala je od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« To Jezusovo opozorilo je bilo potrebno, kajti tudi učenci so bili omamljeni od glasnega žvenketanja in so že računali, koliko je padlo v zakladnico. Kako nas lahko vsota zavede, da ne vidimo bistva.
Zanimivo, da Marko v svojem evangeliju večkrat daje za zgled prav ženske, ki so sposobne dati vse, kar imajo na razpolago. Ta uboga vdova je že vnaprej pokazala na smisel Jezusove popolne daritve na križu, kajti s svojim darom je pokazala, da je pripravljena dati svoje življenje. To se je zgodilo tudi z ženo, ki je pred Jezusovim vstopila med zbrane pri kosilu v farizejevi hiši, strla je alabastrno posodico in z zmesjo zelo dragega olja in parfuma mazilila Jezusove noge in jih brisala s svojimi lasmi. S tem je pokazala, kako bo Jezus na križu popolnoma razdal svoje življenje za vse tiste, ki tega niso vredni.
Prva krščanska skupnost je v ubogi vdovi, ki je vrgla dva novčiča, videla tudi Jeruzalem, mesto, ki je ostalo brez ženina, ki je bil pribit na križ in to mesto je leta 70 ostalo brez svojega templja. V tempeljski zakladnici so darovi prestižnežev zelo odmevali, a to mesta ni rešilo pred materialnim in duhovnim uničenjem. Hoteli so se postaviti pred drugimi, da bi kot visoka družba dosegli zavidanje, a so pred ubogo vdovo dosegli svoje ponižanje. Ta vdova se ni bala pokazati svojo revščino, ker je resnično ljubila. Kdor ljubi, se ne boji. Kdor ljubi je zadovoljen tudi s tistim malo, kar ima. Kdor se boji svoje revščine, je podoben zapeljivcu, ljubimcu, ki ni resen v svojem obnašanju. Kaj se je zgodilo s to vdovo, ko se je vrnila na svoj dom, nam Marko ne poroča. Vemo le to, da je bila njena ljubezen popolna, da je dala vse, kar je imela.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B