Včasih je dovolj, da se nam kdo nasmeje in smo spet dobre volje
Nasmejani mladostni obrazi na naslovnicah, izložbenih in jumbo plakatih so narejeni tako, da nas morajo takoj pritegniti, sprožiti kakšno potrebo in usmeriti naš korak v trgovino. Toda, ali je oseba, ki jo vidimo na sliki zares odsev resnice ali ponaredek. Danes umetna inteligenca ustvari osebo, ki je urejena po zadnjem kriku mode, v resnici pa sploh ne obstaja. Nekaj podobnega se nam dogaja v konkretnem življenju: nadenemo si temna očala, nov make up, kakšen nevpadljiv kos obleke in se na tako skrijemo v množici, ki hiti neznano kam.
Kaj se je dogajalo z Bartimajem iz današnjega evangelija? Bil je slep berač, Timajev sin, ki je brezvoljno sedel ob poti. Skrival se je za svojim plaščem, ki je bil edina stvar, ki je bila njegova, kajti za berače je bil njihov plašč, v katerega so bili ogrnjeni edino njihovo premoženje. Zato so imeli Judje celo zakonsko določbo, ki pravi: »Če vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda! Kajti to je njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo kožo. V čem naj sicer spi?« (2 Mz 22,25-26) Tudi za Bartimaja je bil njegov plašč edina varnost, edino zatočišče, za katerim se je lahko skrival.
Ta berač je bil slep in zato ni vedel, kam bi lahko varno odšel. Tudi v našem življenju se zgodi, da pridejo situacije, ko smo v dvomih, prestrašeni, z občutkom, da so se nam zaprla vsa vrata. Pridejo celo trenutki, ko si zatiskamo oči, se naredimo slepe in nimamo poguma, da bi se soočali s stvarnostjo, ki je pred nami. Tudi stari grški miti nam pripovedujejo zgodbe, ko se ljudje niso upali soočati z resnico, ki je bila pred njimi. Ko je Ojdip spoznal, da je ubil svojega očeta, ne da bi vedel, da je bil to njegov oče in se je potem poročil s svojo materjo, je oslepel. Ni bil sposoben normalno živeti.
Tudi življenje slepega Bartimaja se je dobesedno zaustavilo. To je glavni razlog, da je bil osamljen, oddaljen od ljudi. In za tega reveža celo vemo, kako mu je ime. Bar-timaj pomeni Timajev sin. V njegovem imenu se skriva njegovo situacija: namesto, da bi živel v domači Timajevi družini, se je oddaljil in je sedaj sam. Tudi Jezus ga ni mogel srečati.
Jezus je prišel v Jeriho, najstarejše mesto na svetu – staro več kot 10 tisoč let -, ki leži na obronkih puščave ob Mrtvem morju. Mesto leži 245 metrov pod morsko gladino. To pomeni, da se je Jezus spustil globoko v prepad, da bi tam poiskal človeka, ki se je izgubil. In sedaj je bil Jezus na tem, da se dvigne iz tega prepada proti Jeruzalemu, in še vedno ni srečal tega človeka. Bartimaj namreč ni bil na tej poti, ampak nekje ob strani, pogreznjen sam vase. Dejansko je bil izgubljen. Kaj narediš, ko se izgubiš? Slepi berač ima edino možnost za rešitev, da pokliče na pomoč. Bartimaj ni klical, ampak je vpil na pomoč: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je bil še bolj glasen. Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Končno ga je nekdo prepoznal in ga poklical. V trenutku, ko se je Jezus ustavil, je bil Bartimaj ozdravljen. On je potreboval prav to: da se nekdo ustavi, ga vidi in ga prepozna. Kaj je naredil Bartimaj? Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Plašča, ki je predstavljal njegov dom, v katerega se je zaprl, ni potreboval več. Jezus je zanj predstavljal novo življenje. Šele, ko se znebimo vseh navideznih obramb, na katere smo se zanašali, začnemo spet živeti in lahko Bogu povemo to, kar nosimo v svojem srcu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Jezusovo vprašanje slepemu se nam zdi nesmiselno, vendar se je za Jezusa zdelo pomembno, da se nagovorjeni osebno odloči in izrazi svojo prošnjo. Slepi mu je dejal: »Gospod, da bi spregledal!«
Za Bartimajevim odgovorom se skriva veliko več kot želja, da bi videl. Oni ni prosil, da bi samo »ponovno videl«, ampak, da bi lahko »gledal višje«. Hotel je dvigniti svojo glavo, hotel je biti spet spoštovan, kajti to je bil glavni razlog, zakaj se je žalosten in brez pravega življenja skrival za svojim plaščem. In sedaj, ko je »ponovno videl«, je imel pred seboj novo prihodnost. Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Ni mu rekel: »Hodi za menoj!«, ampak »Pojdi!« To pomeni, da je sedaj svoboden, da se lahko sam odloči o svoji prihodnosti.
Zgodba skriva lep nauk za vse nas: ko se otresemo vseh navideznih varoval, za katerimi se skrivamo, ko odvržemo »simbolični plašč«, za katerim se skrivamo, smo sposobni Bogu reči: »Glej, tak sem! Pomagaj mi, da se bom spet spoštoval in hodil po poti, ki vodi k tebi!«
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto B Nedelja med letom