V SOBOTO, 8. 2. 2025, BO KNJIGVARNA DON BOSKO ZAPRTA ZARADI PRAZNIKA! HVALA ZA RAZUMEVANJE

29. nedelja med letom – B 2024

Leto B, 18. October, 2024

Moram zmagati! Toda, na katero tekmovanjem sem se prijavil?

Že od otroštva se v nas naseli želja po moči. Moški bi radi postali kralji, dekleta pa kraljične, zazidane v visokem stolpu, čakajoč na princa, ki bo prispel na belem konju. Ta otroška fantazija pa počasi izgine, a to je le videz, kajti v resnici je zakopana pod pepelom in še vedno skrivnostno usmerja naše odločitve in čustva. Vzgoja, ki jo prejemamo, ima v ospredju tekmovanje, kar se čuti povsod, v politiki, različnih ustanovah, vožnji na delovno mesto, župnijskih skupinah, strankah … Z leti postanejo naši medsebojni odnosi vedno bolj zmedeni: druge doživljamo kot vedno hujše tekmece, rivale in konkurente. Koliko energije porabimo, da bi drugega izrinili iz tekme, ker se nam zdi, da se nam cilj, ki smo si ga zastavili, vedno bolj oddaljuje.

Tudi med nekdanjimi in današnjimi učenci je vedno večja žeja po moči: Jezus jim govori o svojem trpljenju, oni pa se prepirajo o prvem mestu: Kdo ga bo nasledil! Ko določena moč izgine, nastane praznina, kar takoj sproži novo tekmo: kdo bo to praznino zapolnil!

Jakob in Janez imata občutek, da sta v neki prednosti: Jezus ju je poklical med prvimi in z njim so ju vezale družinske vezi, bila sta bratranca. Morda pa tudi zato, ker sta bila po svoji naravi zelo povzpetniška in sta opredeljena kot »sinova groma«. Brez zadržkov sta Jezusu zastavila vprašanje: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Na Jezusovo vprašanje: »Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« odgovorita v en glas: »Moreva.«

Jezus jim je zastavil dve podobi iz Stare zaveze, ki sta zelo provokativni in nasilni: kelih ne predstavlja le nebeško slavo, ampak tudi grenkobo, ki je povezana z Božjo jezo, maščevanjem in smrtjo. Ni slučajno, da je Jezus pri zadnji večerji ob kelihu govoril o krvi, o krvi nedolžnega jagnjeta, ki ga vodijo v zakol. Ta kri predstavlja davek, ki ga je treba dati za naš odkup iz ujetništva smrti. Jezus je na križu postal ta žrtev, ki osvobaja, rešuje in je plačilo za naš odkup iz kraljestva smrti.

Tudi krst ali potopitev v vodo, ni povezana le z obnovo življenja, ampak pomenu ravno tako odkup iz kraljestva vsega slabega, v katero smo svobodno vstopili. Jezus se je dal potopiti v reko Jordan, da bi nase prevzel vse naše grehe in iz te reke ga je Oče potegnil in ga naredil za zmagovalca nad smrtjo.

Če je Jezusova slava njegov križ, potem na desni in levi ne moreta biti Jakob in Janez, ampak dva grešnika, dva razbojnika, dva obsojenca. Ob Jezusu bodo v njegovem kraljestvu sedeli obsojenci in tisti, ki se jih je družba za vedno znebila. Ob njem bodo vsi tisti, ki nimajo nobenih zaslug, da bi lahko bili v njegovi bližini. Ob Jezusu bodo tisti, ki si ne zaslužijo biti ob njem.

Civilna družba ima kot najvišjo vrednoto moč, Jezus ji pa zoperstavi kot najvišjo vrednoto služenje. O tem smo danes poslušali v prvem berilu. »Gospodu je bilo po volji, da svojega služabnika stre z bridkostjo.« Ta služabnik naj bi bil Izrael, narod, ki bo moral prehoditi dolgo pot, da se bo ponovno obnovila zaveza, ki je bila pretrgana. To pot bodo lahko prehodili, če bodo sprejeli vlogo služabnika, to je, če bodo poslušali Boga in se držali njegovih določb. Kako se bo to zgodilo nam je pokazal Jezus s svojim življenjem popolnega človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. To, kar v polnosti osmisli naše življenje, ni moč, ampak sposobnost, da služimo, da se razdajamo drug drugemu. Zato se Jezus izkaže kot veliki duhovnik, ki mu ni primerjave, ker je bil kot človek preizkušen v vsem, vendar brez greha.

Naše življenje dobi smisel, ko smo ga sposobni za koga ali za neko vrednoto darovati. S svojim življenjem pa smo obsedeni, ko vidimo le sebe in ko se trudimo z močjo in tekmovanjem doseči uspeh in kariero.

Iz polpretekle dobe nam je lahko za zgled protestantski pastor Dietrich Bonhöffer, ki je življenje drugih postavil pred svoje in je zato končal v koncentracijskem taborišču v Dachau. Takole je zapisal: »Samo tisti, ki odgovorno živi za druge, zares živi!«

Župnik Branko Balažic SDB