Kaj naj storim, da pridem v nebesa?
Kaj je največji cilj vsakega človeka? Biti srečen in zadovoljen v življenju. In kako postaneš srečen? Vsi iščemo srečo, a mnogi je ne najdejo, ker si ne znajo predstavljati, kako postaneš srečen. Zmedeni so, ker nimajo jasne ideje, kaj je za njih dobro in kaj slabo. Včasih se naše želje borijo s pričakovanji okolice, ki nas obdaja. V določenem trenutku smo prepričani, da si je srečo treba zaslužiti: nihče ti nič ne da zastonj! Največkrat pa smo zablokirani, ker nismo pripravljeni zastaviti svojega življenja in tvegati za kakšno dobro stvar.
Predstavljajmo si, da je naše življenje podobno ladji ob obali. Vrgli smo sidra in številna druga varovala, da veter, ki lahko pride s katere koli strani, ne bi ladjo prestavil na odprto morje. Ko želimo odpluti, pa se ladja ne premakne. Različna varovala smo tako dobro nastavili, da smo sedaj pozabili, kam smo jih postavili. In ladja se noče premakniti. Nekaj podobnega se je dogajalo z mladeničem iz današnjega evangelija.
Ni nam znano od kod prihaja ta mladenič in kako mu je ime. Je eden od mnogih. Eden od nas, ki se že dolga leta trudi, da bi bil srečen, pa mu to še ni uspelo. In sedaj sliši od svojega sogovornika, naj tvega, a se zaveda, da je v svojem življenju nastavil toliko različnih varoval, da se sploh ne spomni, koliko jih je in kam jih je skril.
Ne vemo, kakšna je bila preteklost tega mladeniča, a zdi se, da pogreša ljubezen. Morda je celo prepričan, da ni vreden ljubezen. Odločil se je, da ljubezen in srečo lahko kupiš, da si jo lahko na nek način zaslužiš. Pripravljen je plačati določeno ceno. Poskusil je marsikaj: dosledno se je držal vseh zapovedi, marsikaj je bil pripravljen žrtvovati, da bi dosegel srečo, po kateri je hrepenel. Ko je poizkusil že vse, kar mu je prišlo na pamet, še vedno ni dosegel sreče in zato je Jezusu postavil vprašanje: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Sreča je bila zanj pravica, ki mu mora biti v določenem trenutku priznana, kot se to zgodi z dediščino, ki so je po smrti staršev deležni otroci.
V ozadju vsega, kar je ta mladenič pripovedoval Jezusu ni mogoče odkriti kakšnega odnosa z očetom: govoril je o dediščini, ne pa o odnosu do svojega očeta. Govoril je o pravilih, ki se jih je držal od svojega otroštva. Ko je prišel k Jezusu, ga je naslovil »dobri učitelj«, kar pomeni, da ga je zanimalo novo znanje, nov recept, ne pa Jezus, h kateremu je prišel. Morda ni imel niti izkušnje, kaj pomeni, da te ima oče rad. Verjetno si ni predstavljal, da biti srečen pomeni biti ljubljen in sprejet kot sin.
Ker se ni bil sposoben v življenju odločati, je ta mladenič ostal brez imena, ni bil nekdo. Oče je namreč tisti, ki te posinovi in ti da ime. Zato je prišel k Jezusu, da bi nekaj prejel, da bi dobil recept za srečo, da bi prejel navodila, kako si bo zaslužil najvišjo nagrado. Zanimalo ga je, kaj mora še narediti, da bo njegovo podjetje najboljše med vsemi.
Jezus ga postavi na realna tla, ko njegovo razmišljanje obrne na glavo. Predlaga mu tri stvari, povezane s tremi glagoli, ki jih nihče ni pričakoval, tudi Jezusovi učenci ne. Ti trije glagoli so: prodaj, razdeli, hodi za menoj! Naenkrat sta pred nami dve različni logiki razmišljanja: prva je logika tega sveta, kako boš čim več zaslužil, čim več posedoval, kako boš najuspešnejši, a nikoli zadovoljen. Jezusova logika pa je povezana z izgubljanjem, razdeljevanjem in hojo za njim.
Ta mladenič je bil prepričan, da je naredil vse, kar je možno narediti, da bi bil srečen. Ob Jezusovem odgovoru pa se je zavedal, da je kopičil stvari, ki mu niso prinesle sreče. Zavedal se je, da se ne more odločiti in iti za Jezusom, ker ima preveč stvari, ki ga ovirajo in se jih ni sposoben znebiti. Ko stvari, ki jih imamo, niso dar, postanejo posest, ki nas bremeni in se je ne moremo znebiti. V čem je bil Adamov greh: hotel je imeti v posesti drevo, na katerem je bil prepovedan sad, namesto da bi bil zadovoljen z vsemi drugimi sadovi, ki jih je prejel kot zastonjski dar in jih je bilo v raju v izobilju.
Če smo bolj pozorni, je mladenič prišel pred Jezusa s svojimi trofejami: koliko dobrega je v svoje življenju že naredil. Jezus pa mu pokaže drugo perspektivo: »Ozrl se je vanj in ga vzljubil«. Jezus se ni zaustavil ob njegovih trofejah, ampak je pogledal v njegovo srce. Jezus ga je vzljubil preden je dobil odgovor. Vzljubil ga je, ker je odkril njegovo ranjeno srce, prepoznal je njegovo iskanje ljubezni, ki je ni bil deležen. To lahko sklepamo, ker je evangelist Marko postavil ta odlomek takoj za odlomkom, ko je Jezus jemal otroke v svoje naročje in jih blagoslavljal. V tem mladeniču brez imena je prepoznal ranjenega in razočaranega otroka, ki ga vsakdo od nas vsaj od časa do časa prepoznava v sebi.
Tudi Jezusovi učenci so bili zmedeni, ko je Jezus govoril o prodajanju, razdeljevanju in hoji za njim. Govorili so med seboj: »Kdo se potem more zveličati?« Tudi oni so bili obsedeni od stvari, zato je Jezus naredil enako kot je to storil pri mladeniču: »Jezus se je ozrl vanje in rekel: ‘ Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.’« Samo življenje po evangeliju nas lahko osreči. Hoja za Jezusom je namreč to tveganje, da dvigneš sidra in vsa varovala, na katera si se zanašal in usmeriš svojo ladjo proti srečni večnosti.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija