Kdor ni proti nam je za nas
Ne vem, če ste si kdaj postavili vprašanje: Kaj je vzrok, da različne stranke nastajajo kot gobe po dežju, a z enako naglico tudi zatonejo v pozabo? Vzrok je zelo preprost: iščemo jasnost, ko se notranje in zunanje dogajanje pokrivata oziroma si hočemo priti na jasno, kdo je zraven in kdo je zunaj, kdo ima pravice in kdo mora poslušati. V tem smo zelo podobni živalskim vrstam, ki jasno označijo teren, ki jim pripada. V ozadju večine naših prizadevanj je postavljanje meja: do kod smem in kje se moje pravice končajo. Ko poznam meje svojega delovanja imam lahko vse pod kontrolo. Kdor pozna meje, se zaveda skupine, ki ji pripada, ima svojo identiteto. Vsi, mi, ki smo zbrani tukaj ob oltarju, se zavedamo, komu pripadamo: ne pripadamo eni od Cerkva, ampak pripadamo katoliški Cerkvi, ki ima sedanjega papeža kot Jezusovega namestnika na zemlji. To nam je jasno, a stvari se začnejo zapletati, ko smo preveč omreženi, ko nas meje, ki smo si jih postavili, začnejo stiskati, ko večina stvari ni več taka, kot smo si na začetku predstavljali. Do krize pride, ko določene stvari več nimajo prave funkcije. Takšna utesnjenost postane patološka in to je eden od razlogov, da se je Jezus obrnil k apostolom in jim rekel: »Kdor ni proti nam, je za nas!«
Spomnimo se, kaj smo poslušali prejšnjo nedeljo: Jezus je vzel otroka, ga objel in rekel svojim učencem: »Kdor sprejme enega takih malih otrok v mojem imenu, mene sprejme!« Kdo je danes postavil Jezusu vprašanje: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« To je bil apostol Janez, najmlajši od vseh učencev. Janez se je počutil kot otrok, kot tisti, ki je najmanjši in ima zato privilegije, da je med izbranimi, ki bodo v nebesih imeli poseben položaj. Spomnimo se, da je njegova mati Jezusa nadlegovala z vprašanjem, naj dovoli, da bosta njena sinova v nebesih eden na njegovi desnici in eden na levici. Očitno si je Janez predstavljal, da ima zaradi svoje majhnost, ker je najmlajši, kakšen privilegij pred drugimi. Počutil se je majhnega, zadnjega, a ni živel kot majhen, kot tisti, ki služi vsem, ki so pred njim.
Jaz Janez zelo dobro razumem: kot najmlajši, kot človek z najmanj izkušnjami, kot tisti, ki svoje identitete še nima izdelane, želi postaviti meje in si priti na jasno, kdo je notri in kdo je zunaj: »Nekoga smo videli, ki ne hodi z nami, pa izganja hude duhove! Kje so meje!« Janez si želi priti na jasno: kdo je Jezusov in kdo ni!
Jezusov odgovor ga vabi, da odpre meje, ki jih je postavil: »Nihče ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas!« Jezusov kriterij ni izključevanje, ampak vključevanje. Obramba ni potrebna, kajti dobro lahko pride tudi od človeka, ki ni z nami, kajti izhodišče dobrega ima isto ustje, kot se reka, ki ima ob svojem izlivu številne rokave izliva v isto morje. Tako mi in tisti, ki so zunaj, postanemo del splošnega dobrega. Jezusov odgovor je namenjen skupnosti, ki bi se rada zaprla pred drugimi in postala geto. To se dogaja v vsaki skupnosti in nobena cerkvena skupnost ni pred tem zavarovana.
Vendar nas Jezus opozarja še na nekaj drugega: ni treba preveč strogo varovati svoje meje, ampak je bolj pomembno preveriti, kaj se dogaja znotraj skupnosti, znotraj ene inštitucije, znotraj Cerkve, znotraj posameznika in jasno opredeliti, kaj ovira pravi razvoj in rast našega življenja. Zgodi se, da to, kar se dogaja v naši notranjosti projiciramo v zunanjost in poiščemo sovražnika, grešnega kozla, ki je kriv, za naš notranji nered. To je najbolj naraven, podzavesten način, kako se avtomatsko branimo. Najbolj preprosta rešitev je, da najdemo zunanjega sovražnika. To se zgodi po vsaki revoluciji: stabilnost si zagotoviš, ko s prstom kažeš na svojega sovražnika. Lažje je imeti pod kontrolo namišljenega sovražnika, kot pa se ubadati z nejasno notranjostjo, kjer rešitve niso takoj pri roki in je proces zdravljenja zelo mukotrpen.
Zato Jezus svetuje, da odstranimo, da odsekamo to, kar nas pohujšuje. Preden pa to naredimo je treba narediti pravo analizo in si priti na jasno, da to, kar nas blokira, ne prihaja od znotraj. Tisti, ki se ukvarja s sadjem ali vinogradništvom dobro ve, da je spomladi treba trto in drevje obrezati, če hočemo, da bo bogato obrodilo. Ta proces je na začetku boleč, a je potreben, če hočemo imeti dober pridelek. Težje je odstraniti to, kar je pokvarjeno znotraj, ker zahteva dolg proces razločevanja. In vendar je to potrebno, da ne pohujšamo teh malih, ki verujejo v Jezusa.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija