23. nedelja med letom – B 2024

Leto B, 6. September, 2024

Prava beseda ob pravem času

Ob današnjem evangeliju sem se spomnil na knjigo Zgodba mojega življenja, ki jo je napisala Helen Keller prva gluha in slepa oseba, ki je diplomirala na univerzi v ZDA. Knjiga je prevedena v 50 jezikov, tudi v slovenščino. Bral sem jo dolgo nazaj, pred štiridesetimi leti. V njej opisuje življenje in način, kako se je naučila prilagoditi izgubi vida in sluha. Ob razlagi današnjega evangelija mi bo pomagala kakšna misel iz njene knjige:

O sreči pravi: »Ko se ena vrata sreče zaprejo, se druga odprejo; toda pogosto tako dolgo strmimo v zaprta vrata, da ne vidimo tistih, ki so se nam odprla.«

Ko so jo vprašali: »Kaj je po vašem mnenju še huje, kot roditi se slep?«, je odvrnila: »Videti, a ne imeti vizije.«

O življenju je zapisala: »Življenje je izzivalna pustolovščina. Če se znamo soočiti z vsem, kar pride in nas spremembe ne vržejo s tira, smo nepremagljivi!«

»Optimizem je vera, ki vodi k dosežkom. Nič se ne da narediti brez upanja in zaupanja.«

»Verjamem v nesmrtnost duše, ker imam v sebi nesmrtna hrepenenja.«

»Vera mi daje globok, tolažilen občutek, da so stvari, ki jih vidimo, začasne, stvari, ki jih ne vidimo pa so večne.«

Lepe misli velike pisateljice, vendar je bilo njeno otroštvo zelo razburljivo, o čemer zelo zgovorno govori film iz leta 1962 z naslovom Čudežna Ana. Slepota in gluhost sta Heleno pri devetnajstih letih zaznamovali z veliko agresivnostjo, ki je družinski člani niso uspeli obvladati in so ji zato vse dovoljevali. Ko je stanje postalo neznosno so poklicali vzgojiteljico Anno Sullivan, da bi nasilno dekle prevzgojila. Prva poteza vzgojiteljica je bila, da je dekle ločila od družine in jo je vzgajala na samem v eni od družinskih hiš. Sredi vzgojnega procesa jo je družina spet hotela imeti v svoji sredi in pri slovesni večerji se je Helenina agresija ponovila. Vzgojiteljica jo je zvlekla ven in pri vodnjaku je zahtevala od nje, da se umije. Tokrat je Helena prvič izgovorila besedo »voda« in s tem pokazala, da ji je uspelo dobiti pravi stik s svetom zunaj sebe.

Današnji odlomek iz evangelija ima veliko stičnih točk s Helen Keller: Jezusu privedejo gluhega, ki je tudi težko govoril in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Verjetno ljudje, ki so ga videli niso dojeli, kje tiči težava za njegovo bolezen in so prosili Jezusa, če bo on lahko kaj naredil. Vzel ga je k sebi, stran od množice. Ta gluhi in nemi je lahko podoba vsakega od nas: ko ne uspemo izraziti tega, kar nosimo v sebi, ko smo siti nasilnih besed, ki so zlobne, se naredimo gluhega in nemega. V naši kulturi smo navajeni na različne zlorabe in sovražne besede, zato se marsikdo zapre vase, se izolira in prekine z zunanjim svetom.

Zdi se, da je Jezus razumel, v čem je problem gluhega in nemega, ki so mu ga privedli. Zato ga je vzel na samo. Problem tega človeka je bila osamljenost, zato nas preseneti, da ga je Jezus na nek način še bolj osamil. To je ta človek tudi potreboval, kajti v množici, ki ga ni razumela, se je počutil izgubljenega.

V čem je bila Jezusova pristna oblika odnosa z bolnim? Položil mu je prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika! Te geste izražajo posebno obliko intimnosti in zdi se, da je prav to bolnik najbolj potreboval. Jezus mu je nato zapovedal: »Odpri se!« Povabil ga je, naj se odpre življenju, naj v svetu, ki je zloben in nasilen zaživi z vso močjo. Naj ne beži pred življenjem.

Tukaj nas preseneti odziv na ozdravljenje: odprla so se mu ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Ta stavek nam pove, da je bil glavni vzrok njegove gluhosti in tišine, da ni bil sposoben pravilno se odzivati na pričakovanja okolice. Čutil je, da ni sprejet, da ga vsi zavračajo, da ga ne poslušajo in ga zato ne razumejo. To pogostokrat opazimo pri otrocih: ko so kritizirani in nerazumljeni, postanejo prestrašeni in se zaprejo pred drugimi.

Jezus je vsem, ki so videli čudež, naročil, naj tega nikomur ne povejo, kajti to, kar se je zgodilo je tako globoko in tako osebno, da tega ne smeš obešati na veliki zvon, ker se bo ozdravljeni lahko ponovno zaprl vase. Oni pa ga niso razumeli: še bolj so oznanjali in drug čez drugega vpili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo!« Vsak dan se nam dogaja, da preveč blebetamo, se delamo pametne, imamo odgovor na vsako vprašanje. In vendar bi si morali vzeti več časa, da smo tiho, da poslušamo, da dojamemo stisko svojega bližnjega in se mu približamo na pravi način.

Župnik Branko Balažic SDB