Ranjen pod bodičevjem, a hkrati nasičen!
Večkrat se nam zgodijo stvari, ki so nesprejemljive, skregane s pametjo in bi se jih radi čim prej znebili. So obdobja v našem življenju, ki se zgodijo nenadoma, nas presenetijo, zadajo neozdravljive rane. Sprijazniti se in sprejeti, kar je prišlo, je tako težko, da bi radi takoj nekam pobegnili. Ne moremo narediti naslednjega koraka: kako naprej? Kakšna bo prihodnost, ker je pred nami sama megla?
Takšna je bila Elijeva zgodba, ki smo jo poslušali v prvem berilu: pobegnil je v puščavo, sedel pod bodičevje in si želel smrti. Vemo, da se je Elija izkazal kot prerok, ki se bori za resnico in pravico, kar ga ni zaustavilo, da ne bi kralju povedal v obraz, da Bogu ni všeč, da se predaja češčenju Baala, kar pomeni, tistega, ki je gospodar. Seveda prerok ni mogel pričakovati, da mu bodo zaradi njegovih nastopov ploskali: preganjali so ga, čutil se je zavrženega, obsojenega in zapuščenega.
Kaj se dogaja z nami, ko opazimo, da drugi mislijo drugače od nas in smo trdno prepričani, da razmišljajo napačno. Smo se sposobni izpostaviti in zagovarjati resnico? Večina od nas se ni pripravljena kompromitirati in boriti, ampak raje utihnemo in se umaknemo. Tolažimo se z mislijo: »Saj nima smisla! Oni predstavljajo večino in zato jih ne bom prepričal.«
Elija se je izpostavil: izvoljeni narod je na vsak način hotel prepričati, naj se ne umikajo, naj ne zapustijo edinega pravega Boga, naj ne častijo malike, ki ne morejo pomagati. Baalovi svečeniki so se zarezovali in si spuščali kri, a ni nič pomagalo. Baal se ni odzval na njihovo vpitje. Tudi marsikdo med nami se oklepa namišljenih podob – bere horoskope, hodi na spiritistične seanse -, vendar ne dobi nobenega pravega odgovora na vprašanje, ki ga mučijo.
Elija je bežal pred kraljico Jezabelo, ki ga je preganjala, ker je pomoril Baalove preroke. Mogočni se pokažejo s silo, ki jo imajo, da utišajo svoje podložnike. Priznajmo si: nekaj časa se že boriš, toda hitro nastopi trenutek, ko rečeš: »Kakšen smisel ima ta moja nesmiselna borba, ki ne prinaša nobenih rezultatov!« Tudi Elija se je naveličal, se zbal in se utrujen zleknil pod bodičevje. Zbežal je pred odgovornostjo, se skril in osamil: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje!«
Je bilo Elijevo samopomilovanje res prava rešitev? Življenje se mora nadaljevati. Hrane in pijače je dovolj, da se življenje lahko nadaljuje: pri njegovem zglavju je bil hlebček kruha in vrč vode. Jedel je in pil, pa spet legel. Vendar je Gospodov angel prišel še drugič in mu zapovedal: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« Življenje je kot ogenj, ki ga ne moreš pogasiti. Želja po preživetju v človeku zlepa ne ugasne. Bog hoče, da živimo, da smo polni življenja. On nas želi nasititi, ko smo na tem, da bi tako kot Elija, omagali. Ko si lačen, razmišljaš samo o svojem želodcu in pozabiš na Boga, ki ti je obljubil, da te bo hranil.
Da bi nas nahranil, je Bog izbral nekaj, kar se zdi vsem skregano s pametjo: Bog je postal človek; postal je ranljiv kot je ranljiv vsakdo od nas. V evangeliju Jezus odgovoril množici, ki je godrnjala med seboj: »Jaz sem kruh življenja … To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre … Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« V svetopisemskem pomenu je »meso« najbolj pokvarljivi del človeka, tisti del, ki nam daje izkušnjo revščine in smrti. Jezus je Beseda, ki je postala meso, da z nami deli našo ranljivost in s to svojo ranljivostjo lahko nasiti druge. Šele takrat, ko prepoznamo lakoto drugega človeka, lahko postanemo zanj kruh, ki ga nasiti.
Zakaj so Judje godrnjali nad Jezusom? Zato, ker je govoril, da je Bog. Poznali so ga kot človeka, kot običajnega smrtnika z napakami in slabostmi. Kako lahko v ranljivem človeku prepoznaš Boga? Za Jude je bilo to nemogoče. In vendar nas je samo Bog, ki je ranljiv, sposoben odrešiti. Če Bog ne bi bil ranljiv, bi bil Baal, gospodar, božanstvo, ki ima vse za podložnike in nikogar ne posluša. Jezus pa je bil Jožefov sin, ranljiv človek, zato je sposoben poslušati nas in nas nahraniti.
Tako nam je Jezus pokazal, kakšen je smisel našega življenja: nahraniti tistega, ki je lačen. Naše življenje je kruh in dobi smisel, ko je ta kruh sposoben nasititi drugega človeka. Zato nas Jezusov govor o kruhu, ki je življenje sveta izziva, da se sami potrudimo postati kruh za vse, ki so lačni in iščejo smisel svojega življenja. In naenkrat to, kar se nam je zdelo nesprejemljivo in skregano s pametjo, postane najpomembnejša stvar: naše rane niso brez pomena, ampak nam prikličejo v spomin ljudi, ki so utrujeni, naveličani življenja in potrebujejo nekoga, da jih nasiti in jim da moč, da se vrnejo na začetek, da zajamejo življenje s polno žlico. Ne pozabimo, da so okrog nas številni grmi, pod katerimi ždi kak človeka, ko potrebuje kruh, vrč vode, spodbudno besedo, roko, ki ga potreplja po rami, da ne omaga.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija