Kako se znajdeš v fragmentarni družbi?
Ste kdaj opazovali, kaj se zgodi, ko se verižica z bisernimi kroglicami pretrga in se kroglice razletijo po tleh? Če so kroglice zelo drobne nam redko kdaj uspe najti vse in tako je verižica nepopolna. Podobno se dogaja z otroki, ki se gredo skrivalnice: skrijejo se na takih mestih, da jih je težko najti. Ta primerjava velja tudi za sodobno družbo: podobna je razpršenim kroglicam in manjka rdeča nit, ki bi jih povezala med seboj in dala smisel. Ko pobiraš te kroglice, tudi nimaš občutka, kaj imaš v rokah, prave bisere, ali samo svetleče ponaredke.
Iz daljne preteklosti imamo lepo prispodobo, ki je povezana z babilonskim stolpom, ko so se ljudje tako razpršili, da niso bili sposobni komunicirati drug z drugim. Babilon v prevodu pomeni »vrata k Bogu«, toda ljudje so hoteli doseči ta vrata posamično, zato so si zgradili svoj stolp, ki naj bi segal do neba. Do zmede je prišlo zato, ker si je vsakdo postavil sebe za središče in je bil prepričan, da sam najbolj ve, kako bo dosegel nebesa. Tako so se primarne skupnosti začele deliti, skupine so se razbile, družba se je začela drobiti, kajti vsakdo je hotel izsiliti, da bi obveljala njegova. In tako se ljudje niso več slišali, vsak je začel govoriti svoj jezik, posamezne skupine so se zapirale vase, družba je postajala podobna majhnim satelitom, ki so se vedno bolj oddaljevali drug od drugega.
Krščanska skupnost pa se je rodila takrat, ko so bili vsi skupaj zbrani na enem kraju, nas je danes prepričeval Luka v prvem berilu. Poslušali so samo enega, ki jim je govoril in ta jih je povezal med seboj, pa čeprav je bil vsakdo od njih iz svojega kraja, različne kulture, pripadnosti, jezika.
Nekaj podobnega se je zgodilo nekaj stoletij prej na gori Sinaj, ko je Bog dal izvoljenemu narodu zapovedi. Že starozavezni Judje so imeli binkoštni praznik: spominjali so se Mojzesove vrnitve z gore, ko jim je prenesel dve plošči z zapovedmi. Postava s Sinaja jih je povezala med seboj in jih držala skupaj ob prihodu v tujo deželo, ki jim je bila obljubljena. Postava ali zakonodaja je tem ljudem predstavljala njihovo identiteto, to jih je ločilo od drugih narodov. Fragmentacija ali razpršenost pa pomeni ravno nasprotno, predstavlja družbo, ki nima svoje identitete in jasnega namena, ki bi osmišljali življenje posameznika in skupnosti. Zato v sodobni družbi marsikdo nima prave podobe o sebi, ne ve, kdo je in kakšen je cilj njegovega življenja.
V Babilonu so imeli jasen namen priti do vrat, ki vodijo v nebo, vendar je bilo v ozadju tega dobrega prepričanje, da bodo do Boga prišli sami, s svojo močjo, tako da Boga izključijo. To vidimo tudi v sodobni družbi, ki hoče vse doseči s svojo lastno močjo, s svojo pametjo, še več, to hoče doseči vsak sam, brez pomoči sočloveka. Fragmentacija družbe se kaže na različnih področjih našega življenja: v politiki, ureditvi civilne družbe, v skupinah in skupnostih enakomislečih. Tudi v Cerkvi je včasih čutiti, da postaja novi Babilon, ko se na zunaj kaže lepa s svojimi velikimi deli, čez čas pa se odkrije, da v ozadju niso bili pravi nameni, da so določena dela opevana in slavljena samo zato, da bi se zakril nered, ki je v ozadju.
Cerkev, ki je nastala na binkoštni praznik je drugačna, kajti pričuje o skupnosti, ki povezuje in vodi k istemu cilju. Takšna Cerkev nikogar ne izključuje in jo zato vsi razumejo. Ta Cerkev posluša Božji glas in svoje glasove, mnenja in prepričanja podreja temu edinemu glasu. Krščanstvo se je začelo in se razvijalo kot nova skupnost, ki je presegla fragmentarnost in našla skupni jezik za vse, tudi za oddaljene in neverujoče. Sam zase ne moreš živeti kot kristjan. To si lahko samo znotraj skupnosti, ki ima isto usmeritev in istega voditelja Jezusa Kristusa. Zato nas binkoštni praznik vabi, da presežemo zaljubljenost vase, poveličevanje posameznika in prepričanje, da imam samo jaz prav. Skupaj rastemo in potujemo proti Božjemu kraljestvu.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedeljska meditacija Nekategorizirano Velikonočni čas