O kakšnih rečeh se pogovarjata?
Velikokrat sem slišal za primerjavo, da je naše življenje podobno šahovski igri, kjer imamo kot izzivalca svojo smrt. Morda se kdo od vas spomni filma Sedmi pečat iz leta 1957. Scenarist in režiser filma je švedski režiser Ingmar Bergman. Naslov filma je vzet iz Janezovega Razodetja: »Ko je Jagnje odtrgalo sedmi pečat, je v nebesih za kake pol ure nastala tišina!« V filmu je to scena puste in sive morske obale z vetrovnim oblačnim nebom v ozadju. Vitez in njegov oproda, ki sta v križarskih vojnah izgubila vero, se vračata v rodno deželo, kjer je celotnim mestom in vasem zavladala črna smrt, z drugo besedo kuga, hudo nalezljiva bolezen, ki seje smrt. In res se ta Smrt v človeški podobi prikaže vitezu na peščeni obali in mu pove, da je prišel njegov čas. Pretkani vitez se upre neučakanemu rablju in ga povabi k igri šaha, ki bo odločila o njegovi usodi. Če bo zmagala Smrt, se bo prepustil njeni volji, toda če zmaga on, ga mora Smrt pustiti živeti. Bergman je inspiracijo za film našel v srednjeveški cerkvi blizu Stockholma, kjer človek igra šah proti smrti. Sijajni pogovor med Smrtjo in vitezom ter prigode vitezove oprode porajajo zanimive razmisleke o veri, morali, življenju in minljivosti. Eno od vprašanj, ki ga vitez zastavi Smrti, je: kako verovati v nevidnega in neučinkovitega Boga. Tema filma je človekov strah pred smrtjo in lastnim umiranjem. Režiser razvija temo v kontrastu med nemirno moško agresivnostjo in žensko pasivnostjo, med svetlobo in temo, življenjem in smrtjo, mladostjo in starostjo, med odpovedjo in uživaštvom, fanatizmom in toleranco, verskimi dvomi in agnosticizmom. Film se začne z vetrovnim jutrom, razvija se skozi soparni dan in deževno noč in se zaključi s ponovno zoro in vedrim novim dnem. V enem od intervjujev je Bergman priznal, da mu je film pomagal, da se je znebil strahu pred smrtjo, da je vnaprej okušal vstajenje.
Številne naše situacije so podobne izgubljenim igram: ko smo izključeni, zavrnjeni in izdani, je naš odnos podoben smrti; ko nimamo več nobenega upanja, da se bodo stvari spremenile na bolje, je naša prihodnost zaznamovana s smrtjo; ko opazujemo, kako propadajo naši projekti, doživljamo smrt svojih predstav in načrtovanj. Smrt je stalni spremljevalec našega življenja, vmeša se v vsa področja našega življenja in zastruplja naše srce. To nas navdaja s strahom in nismo sposobni narediti naslednjega koraka.
Če ne premoremo vere, da te težke situacije nimajo zadnje besede v našem življenju, kako lahko potem verujemo v vstajenje po zemeljskem odhodu? Evangelij je vesela novica samo zaradi vstajenja in večnega življenja. Ko nismo povezani z Jezusom, bo zmagala smrt. Tako kot se počutimo mi, so se počutili tudi apostoli: niso mogli verjeti, da bo smrt zares premagana.
Tisto nedeljsko jutro, torej prvi dan v tednu, smo spet na začetku: pred nami je novo stvarjenje. Luč zmaguje nad temo. Marija Magdalena se odpravi proti grobu sredi noči. Osebo, ki jo je ljubila ne more kar tako zapustiti. Zdi se, da je tudi v njenem srcu še vedno tema: zmedena je, ne veruje, razočarana je in ni sposobna videti, da lahko Gospod naredi nekaj novega, kar nihče ni pričakoval.
Grob je prazen. Tak grob ji nič ne pove. Pred njo so vprašanja brez odgovorov. Zaskrbljena je, ker ne ve, kam so truplo položili. Kam naj gre, da se bo zjokala? Tudi mi pogostokrat iščemo grob, kamor bi se radi zatekli, da se zjočemo. Tudi naša vera je večkrat podobna grobovom in krajem, kjer lahko točimo solze. Ne premoremo pa vere, da lahko Bog spremeni našo žalost v veselje.
Prazen grob nima pravega odgovora, vendar predstavlja vse tiste situacije, ki nas izzivajo in nas silijo k raziskovanju. Najprej moraš pri sebi odkriti svoje pomanjkljivosti, da se potem podaš na pot iskanja rešitev. Tudi apostoli so bili izzvani. Ko so slišali, da je grob prazen, so zapustili dvorano, v katero so se iz strahu zaklenili in so tekli h grobu. Apostol Janez je bil edini apostol, ki je stal pod križem, zavedal se je, da ga je imel Jezus izredno rad, imel je dober občutek, da je to, kar je slišal od Magdalene resnica, zato je tekel h grobu in prispel prvi. Vendar ni vstopil. Ponižno je počakal na Petra, ki ga je Jezus izbral za skalo.
Peter je drugačen od Janeza. V njegovi veri ni pravega poguma, kajti zatajitve Jezusa še ni prebolel. V svoji veri bo moral prehoditi še dolgo pot, da bo prišlo do spreobrnjenja. Peter je vstopil in videl, vendar še ni pripravljen verovati, da se je to, kar vidi, zares zgodilo. Potrebuje več časa. On predstavlja vernika, ki opazuje, računa in se izgublja v razumskem razglabljanju. Vsakdo potrebuje veliko časa, da svoje možgane pripravi na drugačno logiko. Priznati si moramo, da še nismo dojeli Svetega pisma, če ne verujemo, da je Jezus zares vstal od mrtvih in premagal smrt. Dokler ne premoremo te vere, bo smrt še vedno nasilna in bo gospodovala nad nami. Zato verujmo in pripovedujmo drug drugemu: Jezus je vstal! Vstali bomo tudi mi! Aleluja!
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas