Vrata so bila iz strahu pred Judi zaklenjena
Kako se je začel evangelij današnje nedelje? Takole: »Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: ‘Mir vam bodi!’« Apostoli so bili na smrt prestrašeni, bali so se, skrbno so zaklenili vrata in se prepustili malodušju. Njihovo življenje je bilo brez slehernega upanja.
Katero je bilo zadnje dejanje velikega petka? Jožef iz Arimateje je prišel k Pilatu in ga prosil, če sme mrtvega Jezusa pokopati. Pilat mu je dovolil in položil ga je v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. K vhodu v grob je zavalil velik kamen in odšel.
Tak velik kamen predstavlja našo realnost: bojimo se svojega življenja, ki je podobno grobu. Zapremo se vanj in počasi, po obrokih, umiramo brez slehernega upanja. Nimamo poguma, da bi se soočili s svojo resničnostjo. Čas korona virusa je bil dovolj jasen pokazatelj dejanskega stanja: človeštvo je mrtvo, brez pravega upanja, da bo spet nastopil čas normalnega življenja. In kakšno naj bi bilo novo normalno življenje? O tem nam govori nedeljsko jutro, ko je kamen od groba odvaljen in grob prazen.
Grob je res prazen, vendar naše hiše so skrbno zaprte. Apostoli so skrbno zaklenili vrata dvorane. Kje je prava rešitev? Ne vidijo rešitve, njihovo življenje je brez upanja, ker je tudi njihovo srce zaprto. Bojijo se vsega, kar se dogaja zunaj na ulici. Bojijo se umreti, bojijo se poraza, bojijo se, da jih nihče ne bo razumel, bojijo se priznati, da so njihovi načrti in njihovo upanje propadli.
Z nami ni nič drugače: marsikoga je tehnični napredek človeštva razočaral, znanost so kovali v zvezde, a so razočarani; imeli so se za nezmotljive in vsemogočne, a se je vse obrnilo proti njim. Glavni vzrok pa je, da so v svoji notranjosti hladni, da niti tehnični niti politični napredek niti popolna svoboda, niso zadovoljili njihovega hrepenenja. Razočaranje bo iz dneva v dan hujše, kajti dokler ne bomo odprli svojega srca in se prepustili novemu upanju, se ne bo zgodilo nič novega. Jezus mora vstopiti v naša zaprta srca kot je vstopil skozi zaklenjena vrata in presenetil apostole s svojim naznanilom: »Mir z vami. Ne bojte se!«
Prvi dar, ki ga Jezus naklanja učencem, je mir. Ta mir začutimo, ko se spravimo z vsemi, s katerimi živimo, z našimi najbližjimi in s samim seboj. Dokler ne začutimo miru, pred nami ni nobene prave prihodnosti. Šele, ko sprejmemo mir, ki ga naklanja vstali Jezus, smo sposobni svoje življenje reorganizirati in narediti pravi načrt za prihodnost. Ko se bojimo je težko verovati v Boga. Zato je normalno, da smo zbegani, brez prave volje in brez načrtov. Za vsakega od nas je prava rešitev, da Jezus vstopi v to naše življenje, ki je ostalo brez pravega odgovora, kakšna bo prihodnost. Toda ta Jezusov vstop v življenje se ne zgodi avtomatsko.
Enega od učencev, apostola Tomaža ni bilo v dvorani, ko je Jezus prvič prišel. Po osmih dneh se Jezus spet pojavi med učenci in v dvorani je tudi Tomaž. Kakšno je tokrat stanje. Nič drugačno kot pred osmimi dnevi. Vrata so še vedno zaklenjena. Učenci so videli Jezusa, a se še vedno bojijo. Kdor sreča vstalega Jezusa, še ni postal drug človek. Kako bi lahko Tomaž veroval apostolom, ki so mu pripovedovali, da so videli vstalega Jezusa, če se v njihovem življenju ni nič spremenilo. Vrata so bila skrbno zaprta. Vse je ostalo tako, kot je bilo prej. Ni se zgodilo nič novega pod soncem. Zato razumem Tomaža, da učencem ne verjame in se izgovarja: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Rečeno bolj preprosto: »Niste me prepričali. Ne verjamem vam! Iz vaših pogledov lahko razberem, da ste še vedno prestrašeni in izgubljeni. Ko se ga bom dotaknil, bom veroval!«
Prestavimo se v današnji čas. Koliko govorimo o svoji veri in skušamo prepričati dvomljivce in neverne, pa vse zaman. Nič se ne more spremeniti, če sami ne verujemo, če smo sami brez pravega upanja, če v našem srcu ni vstajenjskega miru. Kdo bo verjel skupnosti, ki govori o Bogu, a živi kot da Boga ni.
Apostol Tomaž predstavlja številne sodobne kristjane, ki dvomijo in niso zadovoljni kar tako. Hočejo imeti dokaze. Popolnoma jih razumem, kajti vera ne sme biti skregana s pametjo. Res je tudi, da Tomaž predstavlja človeka z dvojno naravo, po eni strani je v skupnosti apostolov, a hkrati je nekje zunaj, oddaljen od skupnosti. Z ene strani nekoliko veruje, a hkrati dopušča še kaj drugega. Glede tega nam je zelo podoben, kajti to neopredeljenost opazimo pri številnih sodobnih vernikih, ki niso ne vroči ne mrzli, nekaj vmesnega, v skladu s tem, kako zapiha veter.
Skupnost apostolov in tudi sodobna krščanska skupnost je poklicana, da trpljenje sprejme kot nujni del slehernega življenja. Brez trpljenja ni nobenega odrešenja. Zato vstali Jezus ne skrije svojih ran, ampak jih jasno pokaže in Tomažu dovoli, da se jih dotakne. Njegove rane so jasno znamenje njegove identitete. Po teh ranah ga učenci prepoznajo. Jezusovo trpljenje in smrt sta dve najbolj jasni znamenji njegovega odrešenja. Trpljenja ni mogoče shraniti v arhivu in nanj pozabiti. Trpljenje je vedno tukaj, do svojega zemeljskega odhoda bomo še vedno ostali ranljivi, vendar ne brez upanja. Zato lahko rečemo, da nobeno trpljenje ni zaman, vsako trpljenje nam daje dovolj moči, da lahko odstranimo težki kamen od groba in stopimo ven kot vstali, odrešeni in poklicani za večno življenje.
Župnik Branko Balažic Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas