Vzljubi svojo nepopolnost!
»Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih!« Tako je zapisal evangelist Janez, ki nam je danes posredoval del Jezusovega pogovora z Očetom pri zadnji večerji. Te besede so kot testament, ki jih Jezus zapušča svojim učencem in vsem, ki bodo po njihovem oznanjevanju sprejeli krščansko vero.
Jezus se zaveda, da barka, na kateri smo, ne doseže vedno drugega brega celostna, nepoškodovana. Ta barka, ki predstavlja naše življenje, mora velikokrat premagovati strašne valove in neurja, zato smo lahko zelo veseli, če pristanemo na drugem bregu nepoškodovani. Na barki Jezusovih učencev so pogrešali enega člana posadke, Juda Iškarjota. Ko bi bilo treba krepko zamahniti z vesli in bi moralo vseh dvanajst poslušati navodila šefa, je hladnokrvno poljubil šefa, skočil iz barke in si sodil sam. Tudi Peter je razmišljal, da bi zapustil barko, ker ni videl smisla v šefovem razmišljanju o trpljenju in smrti. »Kako si lahko pomagam s šefom, ki dovoli, da ga pribijejo na križ!« Na tej barki, ki ji pravimo Cerkev, mnogi dvomijo in ne vidijo smisla, da bi še vztrajali na njej.
Kaj se je dogajalo s prvo krščansko skupnostjo? Od dvanajstih apostolov je eden odpadel. Jezus jih je izbral, da obnovijo nekdanje Izraelovo kraljestvo, ki je bilo sestavljeno iz dvanajstih rodov. Teh dvanajst rodov naj bi se s krščanstvom razširilo na ves svet. Ranljivi so. Ta barka je zelo načeta in nihče ne ve, kaj se bo z njo zgodilo ob naslednjem neurju. In vendar bo teh enajst članov posadke začelo pripovedovati svojo zgodbo. To bo zgodba o poti, na katero so stopili, zgodba o prijateljstvu, upanju, številnih napakah, izdajah in zatajitvah. Tej krhki, nepopolni in ranljivi skupnosti bo Jezus zaupal nalogo, naj evangelij ponesejo v svet.
Kakšni smo kot kristjani? Pogostokrat nas je sram pripovedovati svojo zgodbo, skrivamo se, najraje bi pobegnili tja, kjer nas nihče ne bi našel. Jezus nas sprejme takšne kot smo, kot je sprejel enajst apostolov, ko se je od njih poslavljal. Ta naša nepopolna, polomljena življenjska zgodba bo dovolj dobra, da nam bodo ljudje verjeli. Pripovedovati je treba, kako nas je Jezus rešil, kako smo šli skozi številna neurja, kako nas ima Bog rad kljub našim pomanjkljivostim. Prav takšni, nepopolni apostoli so bili dovolj dobri, da jih je Jezus lahko poslal oznanjat. Petra, ki ga je zatajil, je postavil za prvega papeža.
Jezusovo razmišljanje je drugačno od našega, kakšen bi rekel, da je skregano s pametjo. Mi iščemo za izvajanje velikih projektov najboljše, najzanesljivejše, najinteligentnejše ljudi, Jezus pa je zaupal evangelij preprostim ribičem. Kakšna je njegova logika? Jezus lahko največ naredi s tistimi, ki niso prepametni, ki zaupajo in se dajo voditi Božjemu duhu. Njegova logika je zelo preprosta: ne spreobračamo mi, ampak Bog. Zato je smiselno, da se mu prepustimo, mu zaupamo in mu dovolimo, da z nami naredi to, kar se njemu zdi najbolj prav. To prepuščanje Bogu je vedno povezano s tveganjem, kajti mimogrede se zgodi, da pozabimo na svoje obljube, hodimo po stranskih poteh, se oddaljujemo od cilja, dvomimo, da je Bog z nami.
Jezus je poznal vse te pasti, ko se je poslavljal od svojih učencev. V četrtek, ko smo praznovali njegov vnebohod, smo slišali v Matejevem evangeliju Jezusovo zagotovilo: »Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Jezus nas ne zapušča, on ostaja vedno z nami. On je središče našega oznanjevanja. Vse, kar mislimo, učimo in delamo se zgodi znotraj te Jezusove obljube. Prav apostol Matej je v začetku svojega evangelija zapisal, da je Jezus Emanuel, Bog, ki ostaja z nami. Na naši poti se bo zgodilo veliko stvari. Lahko se bomo izgubili, morda bomo Jezusa izdali, kakšen ga bo zatajil, kdo drug bo pod težo svojih grehov padel in se ne bo mogel sam pobrati, toda vse, od začetka do konca naše poti in naše zgodbe, je povezano z obljubo: »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!«
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas