Naredite kot smo vam ukazali!
V 18. stoletju je nastala zgodba o španskem plemiču don Juanu Tenoriu, ki mu ni bilo žensk nikoli dovolj, a se je vsake nemudoma naveličal. Mozarta, ki je že zaslovel s Figarovo svatbo, so prosili, naj napiše opero na temo tega španskega plemiča. Sprejel je izziv in napisal čudovito opero Don Giovanni, o kateri je danski filozof Kierkegaard dejal, da je Don Giovanni simbol skušnjavca, človeka, ki je brez pravega življenja. Ne dela nič drugega kot le to, da se vrti okrog samega sebe, uživa ob svojih domišljijskih prigodah, ne da bi našel odgovor na vprašanje: »Zakaj! Zakaj sem takšen kot sem? Čemu živim?«
Preselimo se v naš čas! Ni treba biti kakšen strokovnjak, da odkriješ, kako danes skušnjavci rastejo kot gobe po dežju. Iz dneva v dan jih je več. Naša kultura je na vrh lestvice vrednot postavila estetiko, dogajanje na področju mode. Sodobno življenje naj bi bilo vsota kratkih trenutkov, ki so kot utrinek, kot kratek blisk fleša. To je samo »selfi«, kratek spominček. Samo ta trenutek je pomemben in nič več. Tako nas prepričujejo manekenke na modnih pistah, enako nam govorijo reklame ob poti, ko gremo v šolo ali se peljemo v službo.
Kakšni ljudje so pismouki in farizeji, o katerih nam je govoril Jezus v današnjem evangeliju? To so predniki modernih skušnjavcev: v ospredje so postavili samega sebe, vse se vrti okoli njih in kdor se jim ne klanja, je izločen, vržen na smeti. Kako se obnašajo?
Pismouki in farizeji »govorijo, a ne delajo«. Skušnjavec želi samo jemati in noče nič deliti. V svojem življenju ni dosleden, zato njegovim besedam, obljubljam in zagotovilom nikoli ne sledijo dejanja. Njegove besede so zato prazne, se ne uresničijo, vse je samo preteklost.
Pismouki in farizeji »vežejo težka in neznosna bremena« in jih nalagajo na ramena drugih. Sami niso nikoli nič krivi, krivi so vedno drugi, samemu sebi nadenejo masko žrtve. So na strani agresorjev, rane pa nosijo tisti, ki jih poslušajo in jim sledijo. Ne da bi se zavedali, smo mimogrede stigmatizirani od teh modernih skušnjavcev oziroma agresorjev.
Pismouki in farizeji vsa svoja dela opravljajo zato, »da bi jih ljudje videli«. Vsi se morajo vrteti okrog njih. Drugega rabijo samo kot svojo kopijo, drugi so samo akterji, nadomestni igralci, ne pa protagonisti svojega življenja.
Kako Jezus zaključi svojo razlago? Spregovori o vlogi učiteljev in očetov. S tem nam hoče povedati, da sta ta dva poklica tipična za vlogo skušnjavca. Skušnjavec te namreč prevara z lepimi besedami, s skrivnostnimi nauki in želi prevzeti vlogo guruja v tvojem življenju. Prepričuje te, da boš brez njega, brez doslednega izvrševanja njegovih naukov, pogubljen. To se dogaja tudi v družini z vlogo očeta: skušnjavec te namreč prepričuje, da dela vse v tvojo korist, vse do te točke, da se iz očeta spremeni v nasilneža, v človeka, ki te obsede in ti ne da dihati.
Ko delamo analizo stanja v družbi, zelo hitro zaključimo, da je logika tega sveta, logika zapeljevanja v skušnjave. Morda res nismo vedno skušnjavci, včasih smo tudi žrtve, vendar se mi zdi, da sem v vlogi skušnjavca, ali človeka, ki bi rad imel oblast nad drugimi takrat, ko sem kot starejši brat nad mlajšim, robustni sošolec nad tistimi, ki se ne znajo braniti, šef nad svojimi podrejenimi, žena nad možem ali mož nad ženo in tako naprej. Veliko je priložnosti, ko lahko pokažemo svojo moč.
Jezus pa nam predlaga drugačno logiko, ki je sodobna civilna družba ne sprejema. Mogočen si takrat, ko stopiš s prestola in si v službi odrinjenih, oddaljenih, vseh tistih, ki potrebujejo telesno ali duhovno podporo. In še ena stvar je pomembna: ne smeš čakati, da ti bodo ploskali in te povzdigovali v zvezde. Potem boš res mogočnež v pravem pomenu besede: ne boš iskal kakšno svojo korist.
Svet, ki nam ga Jezus predlaga, bo zgrajen na mogočni skali smisla vseh udeležencev. Ta smisel je v tem, da vsi vedo, čemu živijo, ker so odkrili nekaj, za kar se splača živeti. Življenje je namreč smiselno, ko se podarjamo drug drugemu. V polnosti živimo šele takrat, ko smo se sposobni ponižati in služiti tistemu, ki nima nič v zameno. Vstop v nebesa se namreč zgodi na prehodu skozi ozka vrata in če nisi dovolj skromen in ponižen, se ne moreš pririniti skozi! Zato upoštevajmo Jezusovo pravilo iz zaključka današnjega evangelija: »Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija