Pusti me, da grem, ker sem sit vsega!
Kdaj smo razočarani? Ko se stvari ne odvijajo tako kot smo pričakovali, ko nam življenje polzi z rok, ko so naši medosebni odnosi pristali na najnižji točki, ko se počutimo slabo in ni prave volje, da bi kaj spremenili. Najstnik reče: »Sit sem vsega, pusti me, da grem!« Kaj naredimo, ko izgubljamo in ni več nobenega upanja za zmago? Pobegnemo, skrijemo se, ni nas na spregled.
Razočaranje navadno spremlja strašna jeza, ki nas naredi še bolj slepe. Ko odidemo nimamo niti prave ideje, kam bi radi odšli. Samo da zapustim to prizorišče, saj sploh ni važno, kam se bom umaknil oziroma skril.
To se je dogajalo z dvema učencema iz današnjega evangelija. Bila sta razočarana in utrujena, zato zbežita s kraja dogodka. Ob Jezusu sta čutila, da sta sprejeta in ljubljena, toda veliki petek je to njuno izkušnjo popolnoma uničil.
Ko smo razočarani začnemo iskati krivca za nastalo situacijo. Zakaj se je to zgodilo? Zakaj se je to moralo zgoditi prav meni? Oba učenca se pogovarjata in drug drugega dolžita, drug drugemu mečeta naprej stvari, ki so brez repa in glave in se sploh ne zavedata, da sta v slepi ulici, da nobeden ne bo prepričal drugega, ampak bosta na koncu samo še bolj zagrenjena. Tako se prepirajo zaljubljenci, da sprostijo svojo napetost. V ozadju ni nobene želje, da bi našli neko skupno rešitev.
Ko smo razočarani in jezni, smo vedno bolj žalostni. Luka nam hoče z današnjim odlomkom povedati, da nas žalost naredi slepe. Nismo več sposobni videti realnost takšno kot je, kajti naše srce je povezano s preteklostjo, ki je ni mogoče spremeniti. To, kar se je dogajalo s tema dvema učencema, se pogosto dogaja vsakemu od nas: ko stvari ne moremo spremeniti, zbežimo in se skrijemo, ker ne prenesemo, da bi drugi opazili, da smo žalostni, brez volje, naveličani vsega.
Na poti v Emavs se Jezus pridruži tema dvema učencema. Z njima bi rad potoval v njuno preteklost. V Jezusovem času kraj Emavs ni obstajal. Torej sta učenca potovala nekam v neznano, kar nekam. V Prvi knjigi Makabejcev je govora o Emavsu kot kraju, kjer se je Juda Makabej spopadel s pogani in zmagal. Morda pa Luka hoče povedati, da se ta dva učenca še vedno oklepata podobe o Bogu, ki je mogočen vladar in zmaguje s svojo vojsko. Jezus ju je s svojo smrtjo na križu razočaral, zato se vračata v Emavs, k stari podobi o Bogu kot mogočnem vladarju. Še vedno se oklepata podobe Boga, ki sta jo izgubila.
Morda se tudi sami oklepamo Boga z močnimi čustvi, ki so povezana z božičem, s prijetnimi zgodbami, kako Jezus nasiti množico, vodo spremeni v vino, ozdravlja bolne in obuja mrtve. Izogibamo pa se Jezusovega prijetja na Oljski gori, njegovega križevega pota in smrti na križu. Ti dogodki niso lepi in vzgojitelji nam govorijo, naj o teh stvareh ne pripovedujemo otrokom, ker jim bomo zagrenili njihovo otroštvo.
Jezus pristopi k učencema in jima razlaga, kako sta trpljenje in smrt del slehernega življenja. Jezus je moral trpeti, kajti samo tako so se lahko izpolnile nekdanje prerokbe. Brez trpljenja ne bi moglo priti do vstajenja in poveličanja. Jezus povabi ta dva učenca, da v svojih mislih odpreta družinski album in opazujeta na koliko različnih načinov sta v svojem življenju občutila, da ju ima Bog rad. Brskanje po zgodovinskem spominu je vedno dobrodošlo, kajti naenkrat začutimo, da ni vse tako slabo, kot smo si predstavljali. Naenkrat sta učenca začutila, da je Jezus pravi sogovornik, da jima je odprl oči in zato ga ne želita izgubiti: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre! Tema je vedno grozna in s tabo bo lažje čakati nov dan.«
Ko v svojem življenju prepoznamo znamenja ljubezni, se naše srce ogreje. Naša zgodba na novo zaživi in nas razveseli. Ko sta bila učenca razočarana, sta hotela pobegniti s prizorišča. Sedaj pa sta občutila ljubezen in zato se hočeta vrniti nazaj v Jeruzalem, kjer je skupnost apostolov, ki čakajo, da jim kdo sporoči veselo novico, da je Jezus vstal od mrtvih, da živi.
Še en podatek je zelo pomemben: Luka nam pove, da je enemu učencu ime Kleopa. Ime drugega učenca ne poznamo. Lahko je celo pisec evangelija, Luka. Bolj verjetno pa je, da je Luka namenoma zamolčal ime drugega učenca, da bi se lahko v njem prepoznal bralec. Drugi učenec sem jaz in tako Luka pripoveduje duhovno zgodbo mojega življenja: sledili smo Gospodu, nato smo bili razočarani in jezni, oddaljili smo se, vstali Gospod nas dohiti, postane neznani spremljevalec, ki nam odstira našo preteklost in hkrati nam odpira novo prihodnost.
Ne vemo, kaj se je zgodilo z učencema, ko sta se vrnila v Jeruzalem. Lahko je čez čas prišlo do novega razočaranja in sta ponovno zbežala iz mesta. V tem primeru se je Jezus moral ponovno vrniti in odpreti njun družinski album. Takšna je naša zgodba, ki se dogaja med begom in ljubeznijo. In vendar bo ta zgodba imela vedno srečni konec, če ne izgubimo upanja, da Jezus ni ostal na križu, ampak je tretji dan vstal od mrtvih.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas