Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega!
Kakšen sem v resnici oziroma kakšna je moja podoba? Sem še vedno original, ki si ga je zamislil moj stvarnik, ali je moja osebnost prekrita z različnimi sloji barv, da nisem več prepoznaven? Lepo je opazovati restavratorje starodavnih fresk, ki čistijo in osvetljujejo prvotne obraze likov, kot jih je zamislil umetnik. V našem življenju se dogaja podoben proces: kot se zgodi s fresko, ki jo počasi uniči čas in neugodne vremenske neprilike, tako Bog potrpežljivo in zelo domiselno poskuša obnoviti podobo, ki jo je z našim rojstvom zapisal v nas, da bi ponovno zažarela prvotna lepota. Prav o tem je govoril današnji evangelij, ki je imel v ospredju dve podobi: ena je tista, ki prikazuje cesarja na kovancu, s katerim se je plačeval davek, druga pa je božja podoba, vpisana v človeka.
Večkrat smo podobni farizejem, ki so Jezusa izzivali z vprašanjem, za katerega so že imeli odgovor: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Ta davek so morali od leta 6 našega štetja vsi prebivalci Judeje, Samarije in Idumeje plačevati cesarski oblasti, in sicer s posebnim kovancem, na katerem je bila cesarjeva podoba. Plačevanje davka s tem posebnim kovancem je tako postalo tudi sredstvo za širjenje kulta cesarja. Odpor, ki so ga Judje čutili, ni bil le ekonomski in politični, temveč tudi verski, saj je judovski zakon prepovedoval izdelavo kakršne koli podobe. Uporaba tega kovanca bi se zato lahko štela za malikovanje.
Če imaš cesarja rad in si mu naklonjen, boš ta davek plačal. Gre za izmenjavo, ki pa ni enakovredna: cesar je oseba, ki ima korist, medtem ko so vsi drugi sužnji v tem odnosu. Tudi v naših daj-dam odnosih se dogaja isto. Za vsakega imamo neko ceno, koliko je vreden in vedno skrbno preverjamo, ali je drugi plačal poklon naši podobi. Torej ni bil narcis samo Cezar s svojo podobo na kovancu, ampak smo vsi zaljubljeni vase in imamo potrebo po češčenju in potrditvi naše samopodobe.
Vrnimo se k evangeliju: Jezus je rekel farizejem: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Takoj so vzeli iz žepa kovanec, kar je jasen znak, da so ta davek plačali. Jezusa sprašujejo, ali naj plača ali ne, a odgovor že poznajo. Nato jih Jezus vpraša: »Čigava sta ta podoba in napis?« Odgovorili so: »Cesarjeva.« »Torej: Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.«
Kako naj razumemo Jezusov odgovor? Običajno rečemo, da obstaja civilna, politična oblast na eni strani in duhovna, verska na drugi. Ta dvojnost je bila običajno razmišljanje v antični Grčiji in v rimskem imperiju. Jezus pa ni nikoli govoril o neki dvojnosti: od Boga prihajamo in se k njemu vračamo, kar pomeni, da popolnoma pripadamo Bogu. Če vse pripada tistemu, čigar podobo nosi, je res, da kovanec pripada cesarju, ker nosi njegovo podobo, in je zato dovoljeno, da se ti kovanci vrnejo k njemu. Res pa je tudi, da vsak človek nosi Božjo podobo v sebi že od stvarjenja naprej. Zato se mora tudi celoten človek vrniti k tistemu, čigar podobo nosi, torej k Bogu. Če se torej strinjamo s plačilom davka na podlagi podobe, vtisnjene na kovance, moramo po tej logiki sklepati, da ves človek pripada Bogu in se mora vrniti k njemu.
S to razlago se večina strinja, vendar se pojavijo nova vprašanja, ker v našem življenju Božja podoba ni tako očitna kot cesarjeva podoba, vtisnjena na kovancu. Kdor pogleda kovanec, vidi Cezarja, kaj pa vidi, ko pogleda naša življenja? Kot starodavna freska se Božja podoba v nas zdi zakrita s časom, na videz uničena, a je nikoli ne moremo izgubiti.
Zato nas Jezus danes vabi, da se mu prepustimo in mu dovolimo, da začne z restavratorskim procesom, da nas očisti, prenovi in bo prvotna lepota, ki si jo je on zamislil, zasijala v vsej veličini. To je edina podoba, ki bi nas morala skrbeti, ne tista, ki jo tiskamo na lažne kovance naših sebičnih odnosov.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija