Ljubezen do očeta ni nikoli enostavna!
Ko prvoobhajance ali birmance vprašam, kako se razumejo s starši, dobim splošen odgovor: »Z mamo ni kakšnih večjih težav. Od nje mimogrede dosežeš, kar si želiš. Z očetom pa je drugače: Če ne narediš tega, kar zahteva, bo trda predla!« Zdi se mi, da je tako edino pravilno: mamina ljubezen do otroka je drugačna, ker je otrok del nje, saj je rastel v njej od spočetja do rojstva. Z očetom pa je drugače: njegovo ljubezen si je treba zaslužiti tako, da se držimo pravil, da smo disciplinirani. Oče nas uči prepotrebnega reda za samostojno življenje.
Z očetom so odnosi vedno komplicirani. Oče je tisti, ki pri otroku opredeljuje njegov odnos z materjo. Oče je tisti, ki postavlja meje in otroku pomaga, pa čeprav je to večkrat težko, da se v pravem trenutku oddalji od mame in začne živeti samostojno življenje. Preko tega reza otrok začuti, da se svet ne vrti okoli njega, da ne more dobiti vse, kar si zaželi, da mora sprejeti določene prepovedi in s tem povezane norme. To je tista osnova, da bo lahko zgradil prave odnose s širšo družbo in bo sposoben živeti z drugimi. Ko Sveto pismo govori, da se nam Bog razkriva kot Oče, se pred nami odpirajo pozitivne in negativne izkušnje, ki smo jih imeli s svojim očetom.
V današnjem evangeljskem odlomku Jezus razkriva različne odnose, do katerih pride med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus predstavi dve drži, ki si stojita nasproti. Gre za dva ekstrema, med njima pa je lahko cela paleta odtenkov. Ta dva ekstrema lahko opredelimo kot protestiranje in ugajanje.
Prvi sin protestira in odločno reče »Ne grem!«, a si kasneje premisli in izpolni očetovo voljo. Ta »ne« je značilen za otroke, ko se začnejo oddaljevati od staršev in si poskušajo ustvariti svojo lastno identiteto. Ta »ne« je največkrat povezan z iskanjem pozornosti. To večkrat naredimo tudi mi odrasli, ko s svojim »ne« hočemo drugega sprovocirati, da se malo zamisli. Temu navadno sledi manjša frustracija, zavedamo se, da nismo naredili prav in nam je žal. V duhovnem življenju je takšen »ne« povezan z različnimi padci in grehi ter iskanjem sprave z Bogom.
Drugi sin iz evangelija želi ugajati očetu: »Grem!« Tako reagiramo, ko se bojimo, da bomo izgubili zaupanjem, ko želimo biti lepi pred drugimi, ko morda hočemo pridobiti nekaj časa, vendar v svojem srcu čutimo drugače. Naš odgovor je izražen s figo v žepu. Naš »da« je izhod v sili, da se znebimo določene zadrege in se izognemo žolčnemu pogovoru. In vendar vsi ti »da« nas slej ko prej prizadenejo in postanejo uničevalni. Kaj se zgodi, ko oče ugotovi, da sin ni bil odkritosrčen in delo v vinogradu ni opravljeno?
Za Jezusa so otroci, ki želijo ugajati, na zgrešeni poti, ker so na zunaj prilagodljivi, njihova notranjost pa je podobna razvalinam. Svojo notranjost skušajo zakriti z lepim zunanjim videzom. Bog pa dobro vidi, kdaj je njegov vinograd obdelan in kdaj je opustošen.
Jezus dobro pozna tudi otroke, ki rečejo »ne« in s tem iščejo določen stik in priznanje. To so otroci, ki čutijo pomanjkanje ljubezni in hočejo zbuditi pozornost. Jezus dobro ve, da je med njimi veliko takih, ki se zavedajo, da hodijo po napačni poti in se kasneje vrnejo.
S katerim se lahko jaz poistovetim? Vsakdo si mora sam najti odgovor. Zase lahko rečem, da sem nekje vmes, včasih bolj nagnjen k protestiranju, drugič sem spet bolj tiho, pa čeprav nisem zadovoljen. In vendar čutim, da se bolj nagibam k tistemu, ki reče »nočem!«, a se kasneje skesa in opravi zaupano nalogo. Ni toliko pomembno na katero stran se nagibam. Pomembno je, da najdem dovolj poguma in pogledam v svoje srce, kajti tam se začne pot k spreobrnjenju.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija