Vzemi svoj križ in hodi za menoj!
S svojih romanj in potovanj sem domačim večkrat prinesel podobo svetnika ali matere Božje, kar je bilo zaščiteno v neke vrste zaprtem zvonu. Ko si to obrnil na glavo, so se pojavile snežinke. Ko smo se kot otroci s tem igrali, je bilo vedno veliko smeha in zabave, ker je to predstavljalo neko idealno življenje, kjer ni trpljenja in slabih stvari, ker si do neke mere vedno zavarovan. Po takšnem idealnem svetu vsakdo hrepeni in si ga kot otrok ustvarja v svojem sanjskem svetu. Čim bolj pa odraščamo, toliko bolj se srečujemo z resnico, da trpljenje obstaja in da je v življenju veliko trenutkov, ki puščajo za seboj razočaranja in bolečine.
Trpljenje obstaja in je nujni del življenja, kot na vsaki sliki morajo biti tudi senčna področja, sicer svetloba ne bi prišla do izraza. Če ne bi bilo tako, bi bilo naše življenje podobno svetniku, ki ga imamo zaprtega v steklenem zvonu; bilo bi podobno muzeju, v katerem so shranjene lepe podobe, ki so na ogled, vendar so brez pravega življenja.
Ko poslušam otroke, ki pripovedujejo o svojem življenju na svojem domu, imam občutek, da mnogi starši skušajo svoje otroke zapreti v stekleni zvon in jih na tak način obvarovati, da se ne bi poškodovali. Ti starši so podobni zaščitnemu snegu na življenjski poti svojih otrok. Vedno želijo biti pred svojimi otroki, da lahko pravočasno odstranijo vse stvari, ki bi otroka lahko poškodovale in ga ovirale na njegovi življenjski poti. To je seveda velik nesmisel, kajti s tem povzročimo, da je otrok v svoji notranjosti iz dneva v dan bolj prazen, brez prave vsebine, brez pravih življenjskih izkušenj, ki morajo biti povezane tudi z napakami in popravljanjem napačnih storitev. Z vseh strani zavarovan otrok nima nobene motivacije za svoje življenje, kajti svoje zdravje in dobro počutje začneš ceniti, ko se soočaš z boleznijo, razočaranji in premagovanjem težav, ki se ti zoperstavljajo na tvoji poti.
Jezus je bil na poti v Jeruzalem. Jasno se je zavedal, da je to njegova zadnja pot v glavno mesto, kjer ga čaka zaničevanje, sodni proces, križev pot in križanje. Tudi v našem življenju pridejo obdobja, ki jih ni mogoče zaobiti. Povezana so z različnimi boleznimi in staranjem. To je normalen proces slehernega življenja. Tako kot Peter tudi sami večkrat Bogu postavimo vprašanje: »Zakaj mi govoriš o trpljenju? Jaz se dobro počutim, zato me nehaj zastraševati!« Tako kot Peter, bi tudi sami radi bili pred Jezusom. Hoditi za njim je težko, kajti kdor hodi za njim, mora sprejeti križ in trpljenjem, o katerem je govoril. Ko je Jezus Petra opomnil, naj se zoperstavi hudobnemu duhu, ki ga je preskušal z idealno podobo o življenju, se je Jezus obrnil k svojim učencem in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel!«
Ta Jezusova razlaga je težko razumljiva. Njen smisel dojamemo, ko naredimo analizo svojega življenja. Večina od nas se trudi, da bi bili pred Jezusom in ne za njim. Mi imamo jasen načrt, kakšno naj bo naše življenjem. Ta načrt smo si naredili sami in sedaj se trudimo, da bi Jezusa prepričali, da ga sprejme, da se nam prilagodi, da tudi on začne razmišljati tako, kot je razmišljal apostol Peter: »Bog ne daj! To se ti ne sme zgoditi! Ne smeš trpeti!« Ne gre le za naše osebne načrte, kajti tudi naši pastoralni programi in kako bo potekalo življenje v skupnosti, so največkrat sad naših idealnih pričakovanj, ki nimajo z Bogom nič skupnega. Tolažimo se z besedami: »Svet se naglo spreminja in tudi mi se moramo prilagajati. Zato opustimo stvari, ki se zdijo preživele in naredimo nekaj novega, kar bo za ljudi privlačno in se bodo vrnili. Ukinimo celibat in naša semenišča se bodo ponovno napolnila. Če nam manjka duhovnikov pa posvetimo še ženske duhovnice in bomo zadeve rešili!«
Takšno razmišljanje je podobno lepim pravljicam. Nalijmo si čistega vina. Sevnica ima štiri duhovnike. Letos se je eden od naših animatorjev odločil, da postane salezijanec. Maš je toliko kot v lepih starih časih. V mladinskem centru imamo lepo število angažiranih animatorjev, zbore, bend, zakonsko skupino, biblično skupino, oratorij in še bi lahko naštevali. In vendar se število krstov zmanjšuje, nedeljnikov je vsako leto manj. Kaj lahko še naredimo. Nič, dokler hočemo biti pred Jezusom in ne za njim.
Pozabimo na idealno krščanstvo, kjer je vse lepo pošlihtano in vzemimo resno Jezusove besede: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« To je edina prava pot. Tukaj ni kakšnih bližnjic, kajti križ, trpljenje in različne odpovedi, so nujni vsakodnevni spremljevalec pravega, smiselnega življenja. Vse drugo je velika utvara.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija