Malovernež, zakaj si podvomil?
»Ko se je množica nasitila, je Jezus naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran.« Tako se je začel današnji evangelij. Ko se je čoln že precej oddaljil od brega je nastopila noč in valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Vsi si lahko predstavljamo, kaj je to pomenilo za učence: strah jih je, voda zaliva čoln, trudijo se obvladovati obupni položaj in marsikateri že gleda svoj konec. In tedaj nastopi še prikazen: nekdo prihaja. Ne prepoznajo ga. Jezus se oglasi in jih pomiri: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«
V življenju se večkrat soočamo s podobnimi neurji. Včasih je takšno neurje previdnostno in usmeri našo barko proti obali, da ne bi potonila ob nevarnih pečinah našega brezupa, ko menimo, da se nič ne da spremeniti. Sam večkrat primerjam naše življenje z barko, na kateri je posadka mornarjev z različnimi pričakovanji: eni si domišljajo, da vedo, kam bi radi prispeli, drugi se kar ne morejo oddaljiti od obale, tretji imajo nešteto pomislekov in predsodkov glede potovanja, kar nekaj je takih, ki nimajo pred seboj jasnega cilja in se prepustijo vetru, ki bo barko po svoje usmerjal, nekaj mornarjev pa ima jasen cilj in tudi strategijo, kako bodo z napol polomljeno barko pripluli v pristanišče. S katerimi mornarji bi se poistovetili?
Učenci iz današnjega evangelija sploh niso imeli želje iti v čoln. Jezus jih je prisilil, da so se vkrcali in odpluli brez njega. Učenci so bili v svojih mislih še vedno ob čudežu pomnožitve kruha, ki je nasitil več tisočglavo množico. Ponoči se ni dobro soočati s svojimi nerešenimi življenjskimi problemi in morje je za Hebrejca vedno predstavljalo nevarnost smrti in pogube. Jezus prisili učence, da se soočijo s to možnostjo in ugotovijo iz kakšnega testa so. To bo lepa priložnost, da spoznajo, kaj nosijo v svojem srcu. Čeprav so doživeli čudež pomnožitve, se na razburkanem jezeru počutijo zapuščene. Pred njimi bo dolga vetrovna noč, kajti Jezus se je odločil, da jih bo obiskal šele proti jutru.
Tudi v našem življenju pridejo obdobja, ko smo zapuščeni, ko imamo občutek, da nas je Jezus zapustil, da je pozabil na nas. Tak čas je pogostokrat dolg in iz dneva v dan imamo manj upanja, da se bo Jezus vrnil. Prisiljeni smo, da se zanesemo nase, da izkoristimo možnosti, ki jih imamo. Učenci so prisiljeni, da izkoristijo svoje sposobnosti, da se soočijo z nepredvidenimi stvarmi, ki jih prinaša življenje. Vsak na svoj način skuša vodo, ki se nabira v barki, metati nazaj v jezero.
Ko smo prestrašeni in brez upanja, ne prepoznamo Boga, ki se pojavi iznenada. Učenci ne prepoznajo Jezusa, ki prihaja ob četrti nočni straži. Zmedeni govorijo: »Prikazen je.« Ne premorejo niti malo vere, da se Jezus lahko vrne in jih reši. Vsaj kanček te vere potrebujemo, ko smo prestrašeni, polni domov in brez pravih miselnih rešitev. Peter je edini, ki premore nekaj vere in prepričanja, da je kljub veliki zmedi, mogoče hoditi po vodi. Peter tvega in reče Jezusu: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi!« Jezus mu reče: »Pridi!« Peter varno hodi po vodi, dokler je njegov pogled usmerjen v Jezusa. Ko pa povesi svoj pogled, ko se začne ozirati v besneče valove, ko se sooča s svojimi mejami, s svojimi ranami, s svojo grešnostjo, se začne potapljati.
In vendar se lahko Peter zahvali Jezusu, da je zbral pogum in tvegal, ter tako prišel do dveh pomembnih izkušenj: Peter se zaveda, da sam ne more prispeti do cilja, sam se ne bo znebil svojih omejitev in svojih ran. Z Jezusom mu bo to uspelo. Ravno takrat, ko se potaplja, pa se sooči z drugo pomembno izkušnjo: nekdo je ob njem in mu podaja rešilno roko, ki ga potegne iz valov obupa, dvomov in zmede. To je naša krstna izkušnja, ki je vtisnjena globoko v naše srce: brez Gospoda smo izgubljeni in ravno takrat, ko mislimo, da se bomo potopili, nam Jezus poda roko in nas dvigne.
To dvojni izkušnjo izgubljenosti, potopitve in rešitve je doživljala prva krščanska skupnost. Za to skupnost sta bila pomembna dva stavka, ki so ju pogosto ponavljali. Prvi se glasi: »Gospod, reši me!« Drugi pa: »Ti si zares Božji Sin!« Tudi naše življenje poteka med tema dvema klicema, med strahom, da se bomo izgubili in priznanjem, da smo rešeni.
Župnik Branko Balažic SDB A nedeljam med letom nedeljska meditacija Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija