Ko je setev zrasla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka
Kako se počutimo v moderni družbi, ki ima vsega v preobilju? Marsikdo bi na hitro odgovoril: »Slabo! Vsega imamo dovolj, a smo iz dneva v dan manj zaščiteni in svobodni!« Res je. Naša življenja so zelo ogrožena. Po drugi svetovni vojni so naši dedki in babice rekli: »Kaj takega nikoli več!« Zadnjih deset let je v številnih vojnah izgubilo življenje več milijonov ljudi. »Kje je Bog?« se sprašuje marsikateri vernik.
Ti dvomi so vznemirjali tudi evangelista Mateja, ko je pisal o sovražniku, ki je zasejal ljuljko med pšenico. Bil je pred veliko dilemo, kako naj ljudem v prispodobi pove, kakšno je nebeško kraljestvo. Dejansko stanje je bilo namreč zelo zavajajoče, mešanica dobrega in zlega, zato je marsikdo bil v velikih dvomih, ali se je to kraljestvo zares začelo. Zato je prvi korak pri odkrivanju tega kraljestva povezan s čakanjem: treba si je vzeti čas, ker so znamenja Božje navzočnosti večkrat zelo zastrta, v megli. Dajmo času čas!
Zgodbo o dobrem semenu in ljuljki lahko beremo na dveh nivojih, ker hkrati govori o stanju neke skupnosti, zelo veliko pa nam pove o tem, kaj se dogaja v srcu vsakega človeka. Človeška zgodovina je podobna številnim zgodbam, ki se prepletajo med seboj in puščajo določene posledice. Večina se sicer zaveda, da posameznik nima dovolj moči spreminjati svetovno zgodovino, ne moremo pa zanikati, da imamo moč vplivati na svojo dušo in se spreminjati v smeri dobrega ali slabega. Priznati si moramo, da nismo vedno enako čuječi: včasih vstanemo z levo nogo, so dnevi, ko smo zelo občutljivi, rešitev svojega slabega počutja imamo pred nosom, a tega ne vidimo. V takih stanjih našega počutja ima sovražnik veliko moč, da nas še bolj zbega in nas čim bolj oddalji od Boga. Hudobni duh je velik goljuf in se skriva: vrže ljuljko in potem izgine. Tako se dogaja z ljudmi, ki delajo ponoči, na skrivaj, ko pa nastopi dan in bi se razkrila njihova dejanja, jih ni več.
Navadno so nam slabe stvari prikazane kot nekaj dobrega, sicer ne bi zbudile naše pozornosti. Sovražnik se preobleče v angela luči. Spomnimo se grškega osvajanja Troje: na poveljnikov ukaz so vojaki naredili ogromnega konja in ga kot darilo ponudili Trojancem. V resnici pa so v njegovi notranjosti skrili svoje vojake in jih s prevaro poslali v mesto, da ga osvojijo. Tudi glede dobrih stvari moramo biti zelo previdno, da ne bomo prevarani. Zato je večkrat tako težko ločiti med tem, kaj je za nas dobro in kaj slabo. Če prav je zadeva sama na sebi dobra, ni nujno, da je za nas dobra v tistem danem trenutku. Treba se je ustaviti, premisliti in najti pravi odgovor na vprašanja: kam me vodi moja odločitev? Kakšne bodo posledice če to ponudbo sprejmem? Kaj čutim globoko v svoje srcu? Na zadevo je treba pogledati z različnih zornih kotov.
Da bi videli razliko med pšenico in ljuljko si je treba vzeti čas in ugotoviti, kaj nas vodi v pravo, zadovoljno življenje in kaj nam jemlje sapo. Kdor ni pazljiv lahko hitro naredi slabo potezo, ki pusti posledice za celo življenje. Kmetje dobro vedo, da sta na začetku pšenična bilka in bilka ljuljke zelo podobni in šele čez nekaj časa se opazi razlika.
Kot se že omenil, se nam iste stvari pojavljajo tako pri posamezniku kot v skupnosti. Zato nas Jezus vabi, da smo glede obsojanja in kritiziranja zelo previdni. Treba je spoštovati drugega človeka, ker je človek tako kot jaz, pa čeprav se v kakšni zadevi ne strinjava. V skupini so lahko zelo različna mnenja, kar pa še ne pomeni, da so predlagane ugotovitve zgrešene. Mi smo pogostokrat podobni služabnikom, ki bi radi na hitro naredili red: ljuljko je treba pobrati in sežgati. S pobiranjem ljuljke pa bi poškodovali tudi pšenično klasje. Služabniki so poklicani, da opazujejo in javljajo svoja odkritja gospodarju, kajti od njega je odvisno, kaj se bo zgodilo s posevkom.
Še nekaj se hitro zgodi: takoj je treba najti krivca. Zato se služabniki obrnejo na gospodarja z obtožbo: »Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?« Za slabe stvari, ki se zgodijo v skupnosti in za stanje v posameznikovem srcu, je vedno prvi krivec Bog, ki bi moral slabe stvari preprečiti. Vedno je treba najti krivca in to nisem jaz, ampak oseba, ki se ne more zagovarjati. Dobro pomislimo: ali je res Bog kriv za naše slabo počutje? On nas pozna, on dobro ve, kaj se dogaja, a na čas, ko se delajo računi, je treba vedno čakati. Bog odpušča in daje vedno nove priložnosti, da se lahko popravimo in se vrnemo na pravo pot. Kdaj bo čas za polaganje računov, ne vemo. Lahko se zgodi danes.
Evangelist Matej nam v današnjem odlomku daje še en odgovor glede Božjega kraljestva: podobno je gorčičnemu zrnu, ki je najmanjše od vseh semen, ko pa zraste postane drevo in ptice neba gnezdijo v njegovih vejah. Bog posega v človeško zgodovino s svojo skromnostjo. Bog nastopa v tišini, on ne nastopa ne z mečem ne s kakšnim drugim hrupnim dogajanjem. Njegova navzočnost je zelo delikatna, preprosta, skrivnostna, a hkrati zelo učinkovita. Kljub njegovi majhnosti, skromnosti in ponižnosti, ptice neba delajo gnezda v njegovih vejah. Pred nami je drugačna logika od logike tega sveta. Zato se moramo vprašati na kaj prisegamo, ko se odločamo: na logiko evangelija ali na logiko tega sveta. Smo ponoči čuječi in pazljivi? Smo pripravljeni priznati, da je Božja navzočnost med nami skrivnostna, a hkrati zelo enostavna? Jezus bi nam rekel: »Kdor more razumeti, naj razume!«
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija