Sveta brata, ki ju je Bog poklical iz rodnega Soluna med slovanske narode, da bi jim oznanila veselo novico evangelija, sta svoje veliko poslanstvo opravila v 9. stoletju. Solun je bilo v njunem času bizantinsko mesto, v katerem so živeli grško govoreči prebivalci. V okolici mesta, kjer sta mladost preživela oba brata, pa so živeli Slovani, ki so se tja priselili v 6. in 7. stoletju. Ni natančnih podatkov, ali sta bila brata Ciril in Metod Slovana oziroma grškega in slovanskega rodu ali le Grka, ki sta se naučila slovanskega jezika. Že takrat sta razumela, da je treba bogoslužje približati ljudem v njihovem maternem jeziku, kar je vesoljna Cerkev v celoti uresničila šele z 2. vatikanskim koncilom.
Vsekakor pa ju je prav zaradi njunega znanja jezika Slovanov bizantinski cesar Mihael III. na prošnjo velikomoravskega kneza Rastislava poslal med Slovane na ozemlje današnje Češke in Slovaške.
Brata sta od leta 863 širila krščanstvo na Velikomoravskem, in to v slovanskem jeziku. Uporabljala sta posebno pisavo, ki jo je iznašel Ciril in je dobila ime glagolica (po stari slovanski besedi glagolati, to je govoriti). Jezik, ki sta ga uporabljala, je zdaj znan kot stara cerkvena slovanščina.
Oba papeža, ki sta vodila Cerkev v času njunega delovanja (Hadrijan II. in Janez VIII.), sta jima bila naklonjena. Njunemu misijonarjenju in uporabi slovanskega jezika v bogoslužju je nasprotovala nemško govoreča duhovščina, ki je bizantinska misijonarja imela za nekakšna vsiljivca na “svojem” ozemlju. Nadzor nad ozemljem Slovanov sta si namreč lastila tudi salzburška nadškofija in škofija v Passavu.
Čeprav so po Metodovi smrti dosegli prepoved slovanskega bogoslužja in izgnali njegove učence, ki so se umaknili in nadaljevali njuno delo zlasti v Bolgariji in Makedoniji, je seme, ki sta ga zasejala, tiho rodilo bogate sadove, ki se kažejo še danes, ko po vsem slovanskem svetu sveta brata častimo kot naša zavetnika in priprošnjika. Posebno simbolično moč sta sveta brata Ciril in Metod izžarevala v času narodnega preporoda na Koroškem v 19. stoletju, ko so bila ustanovljena ciril-metodovska društva.
Prvi slovanski papež sv. Janez Pavel II. je poudarjal, da mora Evropa dihati z obema polovicama pljuč. S tem je hotel povedati, da sta enako pomembna Zahod in Vzhod naše stare celine. Zato je ob svetem Benediktu, sinu Zahoda, za sozavetnika Evrope ob koncu leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda, blagovestnika Slovanov, narodov evropskega Vzhoda. Slovanskim narodom sta bila Ciril in Metod ne samo blagovestnika oznanjevalca evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi in vseh narodov pred Bogom, ampak tudi utemeljitelja njihove kulture. Pri misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za rabo domačega jezika v bogoslužju in v tem duhu vzgajala domače duhovnike. Zato z veseljem obhajamo praznik teh dveh velikih slovanskih pastirjev.
Kot nam poroča evangelist Janez je dobri pastir lahko samo tisti, ki posnema Jezusa v njegovi popolni predanosti ljudem, da bi jih vse rešil pred pogubnimi volkovi, in jih popeljal na varno, kjer jim daje vse, kar potrebujejo, da bi imeli življenje v obilju.
Volkovi zmeraj silijo v čredo in zato iščejo poti, kako bi lahko prišli do nje. So namreč silno prebrisani in napadalni. Imajo izostren čut za opazovanje, znajo se tudi skriti in potem udariti po čredi in jo uničiti. Dobri pastir zato mora biti vedno s svojimi ovcami, mora bedeti nad njimi, jim zagotoviti varnost in priskrbeti zdravo pašo.
Sveta brata Ciril in Metod sta poiskala svojo čredo med slovanskimi ljudstvi v Panoniji. Ta čreda jima je bila nadvse ljuba in vredna, da ji posvetita vse, kar sta premogla: vero, modrost, pismenost in tudi trpljenje zaradi mnogih preganjanj in nevarnosti, ki so jima grozile od pastirjev v volčjih oblačilih, ki so nanju in na njuno čredo prežali tako s prestolov slovanstvu sovražnih vladarjev, kakor tudi prebrisanih nemških škofov, ki niso oznanjali pristni evangelij, ampak zgolj posvetno besedo spletk, da bi se tako prikupili tedanjim vladarjem. Cirila in Metoda so sovražili zaradi bližine ljudem, ki so ju hvaležno sprejemali za svoja učitelja.
Evangelij namreč mora prevzeti jezik tistih, ki ga poslušajo ali berejo. Samo tako se lahko tudi njihov način mišljenja in delovanja poenoti s Kristusom. Prav zato je bila beseda teh dveh svetih slovanskih pastirjev ljudem domača in razumljiva.
Beseda je bila na začetku vsega. Stvarstvo je nastalo po Besedi živega in vsemogočnega Boga, ki se je učlovečila in razodela v Kristusu, in tudi ljudje postajamo po tej Besedi božji sinovi in hčere. Brez besede Slovenci ne bi mogli obstati, saj že ime ‘Slovenci’ pomeni ljudstvo iz besede. Prve besede za slovensko ljudstvo so doma v Svetem pismu in bogoslužnih knjigah. To pomeni, da je slovenski jezik svet jezik, saj ima vse značilnosti in sposobnosti za spoznanje o Bogu, za govorjenje in pisanje o njem, za molitev in hvalo.
Danes je Sveto pismo dostopno skoraj vsem narodom, na voljo je tudi po raznih aplikacijah po internetu in tudi po ‘pametnih’ telefonih. Vendar pa je jezik Svetega pisma danes močno oddaljen od ljudi. Mnogi namreč tega jezika več ne poznajo in jim je povsem tuj. Sedanji pastirji se zato moramo zelo truditi, kako približati evangelij ljudem, da jim bo Božja beseda postala domača, da jim bo govorila o življenju, ki ga živijo in jim pomagala to življenje uskladiti z Božjim načrtom. Prepričljivo lahko govorimo samo o tistem, kar nosimo v svojem srcu. Čim bolj bomo zasidrani v Bogu, toliko bolj bo naše življenje smiselno in usmerjeno proti pravemu cilju, srečni večnosti.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija
Leto A, 3. July, 2026