Kristus kralj vesoljstva

Kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnika?

Ob zaključku cerkvenega leta nam Jezus postreže z zgodbo o koncu časov, ko se bomo vsi prikazali pred njim in bomo morali dati obračun o svojem poslovanju oziroma o tem, kako smo izkoristili darove, ki so nam bili zaupani. Ob letošnjih poplavah je marsikdo imel občutek, da se je vse zgrnilo proti nam, da je nastopil konec sveta, da je pred nami strašen ples smrti, saj je bil del lepe Slovenije za nekaj časa dobesedno izbrisan in tja nekaj časa radovedni turisti ne bodo zahajali. Toda, če imamo vsaj nekaj zgodovinskega spomina, ne smemo prezreti, da nas zgodovina človeštva, filozofija in tudi evangeljski odlomki učijo, da je vsem katastrofam vedno sledilo nekaj novega, boljšega, navdihujočega. Ko se nahajamo pred osebno smrtjo ali smrtjo svojega bližnjega, ljubljene osebe, se v nas sproži proces, ko naenkrat spoznamo, kaj je zares bistveno, nujno potrebno za smiselno življenje in se tega oklenemo. Soočanje s smrtjo lahko popolnoma spremeni naše življenje.

Današnja nedelja je zadnja v tem cerkvenem letu, ki smo ga začeli z adventom. V tem letu se je zgodilo marsikaj takšnega, kar nismo pričakovali, vendar nismo bili nikoli sami. Jezus nas je kot dobri pastir celo leto spremljal, pa čeprav smo bili pogostokrat neposlušne ovce, ki rade hodijo po svoje. On nas je vedno zbiral, nas vodil na bogate pašnike in k izvirom žive vode, pa čeprav mu večkrat za to nismo bili hvaležni.

Apostol Matej nam je danes govoril o Jezusu, ki je bil na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Pred njim so bili zadnji dnevi zemeljskega življenja in svojim učencem je spregovoril o koncu časov, o zadevah, ki so najpomembnejše. Ko se nahajamo na zaključku neke izkušnje, neke zveze, na koncu svojega življenja, je treba izreči besede, ki so najpomembnejše, ki dajejo smisel vsemu, kar smo delali in kar smo živeli. Kar je Jezus rekel na svoji zadnji poti v Jeruzalem, je najpomembnejše. Takole je govoril: »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni!« Njegov govor o koncu sveta je presenetil vse, ki so ga poslušali in so ostrmeli. Govoril je o preprostih stvareh, ki jih delamo ali ne delamo vsak dan. Kot da je hotel povedati, da je najpomembnejše to, kako zjutraj vstanemo, kako pripravimo zajtrk, kako gremo v šolo ali na delovno mesto, kako se pogovarjamo s sošolci ali s sodelavci, kako lačnemu ponudimo grižljaj kruha ali žejnemu kozarec vode, kako žalostnega potrepljamo po ramenih in mu rečemo: »Saj bo šlo!«, kako človeku v duhovni stiski rečemo: »Molil bom zate!« To so preproste vsakdanje stvari, ki jih naredimo ali ne naredimo brez kakšnega razmišljanja, kot da takšno dejanje nima kakšne posebne vrednosti. In vendar se te stvari zdijo za Jezusa najpomembnejše. Zakaj?

Kakšen pomen imajo preproste vsakdanje geste, o katerih sploh ne razmišljamo, ker so postale rutina, običajen način našega obnašanja? Te preproste geste naš razum ne prepozna, prepozna pa jih naše srce. Preproste geste so tiste, ki so v danem trenutku najpomembnejše. Stvari, o katerih je Jezus danes govoril, so cerkveni očetje zapisali kot telesna dela usmiljenja. V času krize, kot je to bilo v času korone ali v času letošnje vodne ujme, so bile te stvari najpomembnejše. Krizna obdobja namreč človeka prečistijo in tako smo bili v času poplave naenkrat vsi Slovenci spet povezani med seboj, vsi smo enako razmišljali, vsi smo skušali priskočiti na pomoč.

In vendar Jezus ni imel v mislih le neko splošno humanost, da spoštujemo drugega človeka in smo zato solidarni. V ozadju njegovega govora se skriva še nekaj drugega. Poslušalci so postavili vprašanje: »Kdaj smo te videli lačnega, žejnega, popotnika, nagega, bolnega in v ječi?« Njegov odgovor se glasi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« Kaj to pomeni?

Jezus se poistoveti z najbolj ubogimi, zavrženimi in majhnimi. Ko hočemo biti blizu tistemu, ki je v največji potrebi, se srečamo z Jezusom. Poiskati tistega, ki me najbolj potrebuje, pomeni poiskati Boga! Zato naše geste, ki jih vsak dan ponavljamo, dobijo teološki pomen, so dejanja vere oziroma konkreten način vere, kot je to živel naši učitelj Jezus.

Boga prepoznamo v majhnih in ubogih. To je središče današnjega praznika Jezusa kralja vesoljstva. On je pravi kralj, ko je majhen in ubog pred vsemi, ko je brez moči, brez slave, brez kakšnega vidnega uspeha. Zato je v kulturi, kjer so najvišje na lestvici slavni, mogočni, zmagovalci, Jezus kot kralj zares pričevalen in njegovo kraljestvo res ni od tega sveta. V njegovem kraljestvu ima glavno besedo usmiljenje in zato tisti, ki v svojem življenju niso bili usmiljeni nimajo vstopnice za Božje kraljestvo. Mnogi se niti ne zavedajo, da je bilo njihovo življenje prazno, brez pravega smisla in zato Jezusa sprašujejo: »Pa kdaj smo te videli lačnega, žejnega, tujca, nagega, bolnega, v ječi in ti nismo prišli naproti?« Jezusa niso nikoli prepoznali, ker so gledali le sebe in zato ljudi v potrebah niso opazili.

Kaj naj naredimo? Jezus se ne pusti le najti v majhnih in zapuščenih, on je hkrati tisti, ki malim in zapuščenim stoji ob strani in lajša njihove stiske. On je tisti, ki sprejema, nasičuje, odžeja, ozdravlja, daje upanje. Ko ga posnemamo, smo kristjani ne le v besedah, ampak predvsem v svojih dejanjih.

Župnik Branko Balažic SDB