Zapusti cono udobja!
»Življenje se začne tam, kjer se konča tvoja cona udobja!« (Neale Donald Walsch)
Večini od nas se je že zgodilo, da nam je prijatelj rekel: »Ti, jaz sem popil kakšen kozarec več, bi ti vozil!« Usesti se v avto, ki ga ne poznaš in voziti ga ponoči, ko je vidljivost precej slabša, ni mačji kašelj. Vsaj jaz sem se počutil neprijetno. In vendar, čez nekaj časa je bil strah odveč. Mimogrede sem se na prijateljev avto navadil.
Kako se vozite v službo s svojim avtom? Navadno po isti trasi, ki jo poznate in ste je vajeni. Potem pa se zgodi, da del te ceste obnavljajo in je treba izbrati neko drugo pot, ki je ne poznate. Težave se pojavijo predvsem v mestu, kjer je veliko enosmernih ulic. Kako se boste znašli? Prvi odziv na znak za obvoz je slaba volja ali celo jeza.
Vse te situacije nam govorijo o naši težnji, da bi vztrajali v svoji coni udobja, da bi vozili svoj avto, ki ga poznamo ali se vozili po običajni poti, ki nam je domača in smo se je navadili. In vendar, ko sem novembra zamenjal avto in iz običajnega Golfa presedlal na avtomatika, sem se slabo počutil le kakšen dan, potem pa sem se ga navadil. Ko smo se navadili vožnje po novi poti, smo morda odkrili nove razgledne točke. S tem se je povečalo naše poznavanje okolice, v kateri živimo in naenkrat smo ugotovili določene prednosti te nove poti, ki je morda postala celo bližnjica do službe. V obeh primerih smo zapustili svojo cono udobja in se naučili nečesa novega. S tem smo tudi bolj usposobljeni za premagovanje različnih ovir, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vsekakor pa je dobro imeti svojo cono udobja, v katero se lahko zatečemo, ko je hudo, ko se ne znajdemo, ko nismo kos novim izzivom, ko bi se radi malo spočili.
Tudi v svojem duhovnem življenju se dobro počutimo v coni udobja in zato gremo ob nedeljah k maši ob isti uri, doma se navadimo, da molimo ob istem času in vsak dan iste molitve. Pri tem pa ne pomislimo, da smo se s tem zelo omejili in uživamo le nekaj majhnih dobrot, ki nam jih Jezus naklanja, a bi lahko res zaživeli polno življenje, ko bi si upali malo več tvegati.
V skladu z današnjim evangelijem pomeni izhod iz cone udobja, da si pripravljen nastaviti tudi drugo lice, namesto, da po prvem udarcu zbežiš. Ko si nastavil drugo lice, si spoznal svojega sogovornika še z druge strani, z njegove senčne plati, s strani, ki ti je bila do zdaj zakrita. Tvoje oči so se obrnile v drugo smer in so gledale nasprotnika pod drugačnim zornim kotom. Podobno je v primeru, ko ti nekdo hoče vzeti obleko: daj mu še plašč in poskusi videti samega sebe nagega, takšnega kot si v resnici, ko si ranljiv in brez obrambe. In ko greš z nekom en kilometer, poskusi iti z njim dva in kmalu boš ugotovil, da je nova pokrajina, ki si jo opazoval, nepozabna izkušnja, ki je ne boš pozabil do konca svojega življenja.
Jezus nas je v današnjem evangeliju s tremi provokacijami – če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo; če ti kdo hoče vzeti obleko, mu pusti še plašč; če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve – zares izzval in nam pokazal, kako bomo zapustili svojo duhovno cono udobja, ko smo pomirjeni in notranje stabilni.
V starozavezni zakonodaji in tudi v sirskem Hamurabijevem zakoniku je bilo pravilo, da je treba krivico takoj enakovredno popraviti. Zato velja: Oko za oko in zob za zob. Jezus pa pravi, da ni slabo, če damo siromaku kaj vbogajme in če posodimo nekomu, ki nam ne bo mogel vrniti. To je priložnost, da preizkusimo samega sebe, če smo sposobni dati nekaj od svojega, ne da bi vedeli, če nam bo vrnjeno. Iskanje ravnotežja, vračanja v isti meri kot smo nekaj dali, je stanje naše cone udobja. Ljubezen do bližnjega, ljubezen do človeka, ki nam hoče dobro, ki nas spoštuje in na vrnem že s tem, ko se nasmeji in reče hvala, je že veliko in vendar je tudi to samo vzdrževanje naše cone udobja. Zato nas Jezus izziva, da bi tvegali in se prepustili raziskovanju. V tem smislu nam predlaga, da se potrudimo ljubiti svoje sovražnike. To bo prava novost za naš vsakdan, kjer je polno rutine in navade, ko se ne zgodi nič novega in se vse dogaja na relaciji daj-dam. Pravo duhovno moč prepoznamo šele takrat, ko nam je hudo, ko se ne počutimo dobro, ko v našem srcu ni pravega miru. Novost je v tem, da šele v pomanjkanju prepoznamo svojo duhovno moč. Zato je ljubezen do sovražnikov, do tistih, ki nam niso sposobni vrniti in nam lahko celo škodujejo, pravi izziv.
Kot zgled nam je nebeški Oče, ki nas je sprejel za svoje otroke, čeprav si tega ne zaslužimo. Jezusa je poslal na svet in s tem je zelo tvegal, kajti vedel je, da ga bomo umorili. Zato je Jezus bogatemu mladeniču, ki je dosledno izpolnjeval vse zapovedi, dejal: »Eno ti manjka, pojdi, prodaj kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih!« Bogastvo je bilo za tega mladeniča njegova cona udobja, iz katere ni mogel stopiti. Zato duhovno ni mogel več napredovati. Danes Jezus nagovarja vsakega od nas: »Pomisli, katera je tvoja cona udobja. Zapusti jo in tvegaj! Šele potem boš videl, kaj je pravo življenje!«
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija