33. nedelja med letom – A 2026

Leto A, 18. November, 2026

Vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo!

Poslušali smo evangelij o talentih, o katerih radi govorimo. Večina si predstavlja talente kot darove, sposobnosti, ki jih je posameznik prejel. V resnici pa je Jezus govoril o ekonomiji, o bankah, o podjetjih, o interesih, tem, kar smo sposobni količinsko ovrednotiti. Rečeno bolj po domače: koliko imaš pod palcem, kako bogat si? Ko govorimo o denarju, so mnogi prestrašeni. Prepričani so, da imajo premalo, ker se primerjajo s tistimi, ki imajo veliko, preveč in ne vedo kam investirati blazne vsote. Zavedati se moramo, da med Slovenci ni malo milijonarjev, ki imajo račune v tujih bankah.

Zakaj se mnogi bojijo? Ker gledajo na svoje življenje kot na naložbo in se posledično bojijo neuspeha. Kdor gleda na svojo življenje kot na ekonomsko moč, poklekuje pred velikim demonom moči, iz dneva v dan je hujši zatiralec in drugi so iz dneva v dan hujši tekmeci, ki jih je treba zlomiti. Tako je družba iz dneva v dan hujše sodišče, ki nam neusmiljeno sodi.

Kako bi lahko opredelil strah, ki se mu mnogi prepuščajo? Gre za strah pred novostjo, pred spremembo, pred odgovornostjo in neuspehom. Je pač tako, da kdor nima poguma, si ga sam ne more dati. Zato potrebuje nekoga, da mu stalno govori, koliko je vreden. Pogum ne dobimo s svojim rojstvom, ampak se rodi in krepi, ko se odločamo za resnično življenje. Tako nas logika ekonomije spremlja že od začetka našega življenja. Starši in naši bližnji so nas stalno prepričevali, da je treba iz šole prinesti dobre rezultate, sicer bo tragedija. Življenje je iz dneva v dan strašno napeto tekmovanje, na katerem se ne morejo vsi uvrstiti na prvo mesto. V tej tekmi so se mnogi počutili kot zadnji služabnik iz današnje evangeljske prilike: že na začetku svoje poti so se odločili, da si priznajo poraz.

Zakopavanje talenta je po judovski postavi pomenilo, da si se odpovedal odgovornosti za bogastvo, ki ti je bilo zaupano. In temu revežu iz današnje prilike ni bilo zaupano malo: en talent si zaslužil s šest tisoč dni dela in če delamo na teden pet dni, gre za 24 let delovne dobe. Zato lahko rečemo, da je bil ta človek skrajno neodgovoren. V bistvu ni zakopal le talenta, ki ga je prejel, ampak tudi sebe. Ni hotel biti odgovoren za svoje življenje. Ni hotel več živeti.

Vendar Jezus razmišlja drugače od tega nesrečneža. Vabi nas, da opustimo logiko ekonomije, ker življenje ni naše, bilo nam je samo zaupano. Gospodar je rekel služabniku: »Moj denar bi moral dati menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi.« Kar smo prejeli, ni naše bogastvo. Namesto, da bi se primerjali z drugimi, kdo je prejel več in kdo manj, nam Jezus predlaga, da se osredotočimo na to, kako zaščititi in obogatiti, kar smo zastonj prejeli.

Svoje življenje smo prejeli kot dar. Jezus nam ga je zaupal in vsakemu dal dovolj, da lahko živi smiselno in srečno le takrat, ko se sam potrudi, da bo iz svojega življenja nekaj naredil. Naša naloga ni, da se primerjamo z drugimi, ampak da s tem, kar smo prejeli, naredimo čim več. Zato si ne naredim nobeno uslugo, ko se primerjam z drugimi. Torej ni pomembno, koliko bom z investicijo prejetega talenta pridobil, ali izgubil, ampak, kako sem trgoval s tem, kar mi je bilo zaupano. Zgrešeno je prepustiti se sodobni kulturi, ki nam vceplja prepričanje: »Vreden si toliko, koliko ustvariš!« Jezus mi pravi: »Vreden si, ker sem ti zaupal, zato tvegaj in investiraj, ker ni vse odvisno od tebe!« Na logiko ekonomije nam Jezus odgovarja z logiko zaupanja. To je edina prava perspektiva, ki nam omogoča, da gledamo na stvari takšne kot so v resnici. Ob končnem srečanju mi Jezus ne bo postavil vprašanje: »Zakaj nisi bil Mojzes, ampak: Zakaj nisi bil Branko!«

Župnik Branko Balažic SDB