Strah pred prihodnostjo
Strah je nekaj vsakdanjega, je najenostavnejši način, kako se obvarujemo pred morebitno nevarnostjo. Strah je najbolj naraven način varovanja, saj nas prisili, da smo bolj previdni, da smo odgovorni, da se zavarujemo pred telesnimi ali duhovnimi poškodbami. Otrok se zna že po svoji naravi izogniti nevarnosti s tem, da se prestraši, da obstane kot vkopan. To je najbolj primitiven način varovanja, ki ni lasten le človeku, temveč ga najdemo tudi v živalskem svetu.
Obstaja pa določen strah, ki nas blokira, ker nevarnost pretirano povečana in nam preprečuje, da bi realno gledali na to, kar je pred nami. V glavi imamo preveč namišljenih zgodb in nismo sposobni živeti sproščeno. Zato je zelo pomembo, da ob strahu, ki ga čutimo, najdemo še dovolj veliko mero poguma. Če je v nas samo strah brez poguma, nas to blokira, ko pa smo pretirano pogumni, ne da bi upoštevali, da je pred nami nevarnost, postanemo nespametni in neodgovorni.
Zaustavimo se ob zgodbi služabnika, ki je dobil en talent in ga je zakopal. Zaradi pretiranega strahu ni našel niti malo poguma, da bi se soočil z realnostjo, ki je bila pred njim napihnjena kot ogromna gora, ki ji ne vidi vrha in zato ni zbral dovolj moči, da bi se pogumno pognal proti vrhu.
Prepustimo se zgodbi. Gospodar se je odločil za potovanje in je brez pravih razlogov razdelil velikih del imetja svojim služabnikom. Dovolj je, da pomislimo, da en talent predstavlja zaslužek delavca, ki je delal šest tisoč dni, torej 17 let zaslužka. Gospodar je imel zelo veliko zaupanje do svojih služabnikov. Si lahko predstavljamo, kaj si je mislil služabnik, ki je dobil 5 talentov in tisti, ki je dobil 2? Ta, ki je dobil en talent je zmrznil od strahu, kajti to je bila zanj nepredstavljiva vsota, ki ga je popolnoma zablokirala. Svojega gospodarja je namreč imel za neusmiljenega, kot trdega človeka, ki »žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal« in sedaj od njega zahteva nemogoče. Na svojo prihodnost je gledal kot na popoln poraz, ki mu bo sledila strašna kazen. In iz zaključka zgodbe vidimo, da se mu je to zares zgodilo, a ne po krivdi gospodarja, ampak po njegovi lastni krivdi, ker je imel zgrešeno predstavo o svoji prihodnosti.
Naš strah je pogosto povezan s strahom, da ne bomo uspeli, da bomo kaznovani, da bomo izključeni, da nas bodo opredelili kot nesposobne. Ta strah je povezan s tekmovanjem, na katero nas starši in drugi odrasli pripravljajo že od zgodnjega otroštva. Govorijo nam, da moramo biti vedno boljši, prvi v razredu, nagrajeni kot najboljši. Služabnik, ki je dobil samo en talent se je moral spustiti v tekmovanje z nasprotnikoma, od katerih je prvi dobil 5, drugi pa 2 talenta. Kdo si upa spustiti v takšno tekmovanje? Gre za zelo veliko tvegano in zato se ne smemo čuditi, da je Jezus svojo pripoved postavil v kontekst ekonomije, na področje gospodarskega poslovanja, kjer je v ospredju denar, dogajanje na bankah in kjer zmagajo stranke z največjim dobičkom. Ko je v ospredju denar, smo na področju velikih tveganj. Na tem področju sosed ni moj prijatelj, ampak konkurent in svet je podoben veliki tekmi, v kateri zmagujejo najbolj prebrisani in kjer lahko vedno računaš z izgubo.
Služabnik iz današnje prilike ne prenese tekmovanja. V svetu, v katerem živi, se vse dogaja s svetlobno naglico in sam se ne čuti sposobnega spustiti se v takšno tveganje. Potegne se v ozadje in svoj talent, bogastvo, ki mu je bilo podarjeno, da bi z njim lahko obogatel, zakoplje. Zakopati to, kar ti je bilo podarjeno, v judovski zakonodaji pomeni, razbremeniti se sleherne odgovornosti. In ta služabnik tako razmišlja, ko pravi: »Nočem imeti nič s tem. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« Ko je zakopal dar, ki ga je prejel, je dejansko zakopal samega sebe, odpovedal se je življenju, ki je bilo pred njim. Ta služabnik noče biti odgovoren za življenje, ki mu je bilo podarjeno.
Kdor hoče hoditi za Jezusom, se mora osvoboditi vseh teh strahov, tudi strahov, do katerih pride, ko imamo napačno podobo o svojih bližnjih in o Bogu. Treba je gledati v pravi smeri in hoditi po poti, ki nas vodi k pravemu cilju, k polnosti našega življenja. Talenti, ki smo jih prejeli s svojim rojstvom, nam niso bili dani zato, da jih nekam skrijemo, ampak z namenom, da smo z njimi srečni mi in naši bližnji. Gospodar je dal talente svojim služabnikom z namenom, da z njimi trgujejo in jih s tem povečajo. Ko se odpovemo tej nalogi, naše življenje izgubi smisel.
Kako se bomo rešili strahu, ki nas blokira, da to, kar smo prejeli ne izkoristimo. Treba se je spustiti v tekmovanje z drugimi. Gospodar, o katerem je govoril Jezus, ne zahteva od svojih služabnikov določen rezultat, ampak da delajo v skladu z nalogo, ki jim je bila s prejetim denarjem zaupana. Denar je treba dati na trg, da se oplemeniti. Nihče te ne sprašuje, koliko boš zaslužil, ampak da si odgovoren za svoje življenje. Gospodar reče služabniku: »Denar bi moral dati menjalcem, na banko, in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi!« Jezus razmišlja drugače kot razmišlja sodobni menedžer, ki ti pravi: »Nekaj veljaš, ko proizvajaš; nekaj veljaš, če ima družba od tebe korist; nekaj veljaš, če si kot moški ali ženska uspešen; nekaj veljaš, če imaš na socialnih omrežjih čim več všečkarjev …
Za Jezusa ima tvoje življenje vsak trenutek vrednost, zato ti naroča, da izkoristiš vse sposobnosti, ki jih imaš, vendar ne z namenom, da bo rezultat čim boljši, ampak predvsem zato, da si sam zaslužiš za svoje preživetje, da nisi odvisen od drugih, da si srečen s tem, kar si sam naredil. Prejel si namreč dovolj, da si lahko srečen. Potrudi se!
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija