e-oznanila – Obvestila in svete maše vedno pri roki

23. nedelja med letom – C 2025

Leto C, 5. September, 2025

Kaj se zgodi, če je kdo celo življenje brez identitete?

Efrem Sirski je zapisal: »V vročem srcu je veliko duhov!« Njegova trditev je verjetno danes bolj aktualna kot v njegovem času. Živimo namreč v svetu, kjer je na razpolago nešteto različnih možnosti in mnogi se zato niso sposobni odločiti za nobeno stvar. Naš čas lahko opredelimo takole: ped nami so vsak dan nove možnosti in novi produkti, da se ti lahko zmeša. Marsikdo se težko odloča, ker je prisiljen opustiti toliko možnih poti: čim številnejše so možnosti, toliko bolj smo neodločni in razočarani.

Proces odločanja, lahko je dolg ali kratek, enostaven ali zapleten, vedno izpostavi našo identiteto. V svojih odločitvah se najprej osebno prepoznamo in se hkrati razkrijemo vsem, ki nas opazujejo. Vsaka odločitev je povezana z odgovornostjo: jaz se odločam in jaz bom moral sprejeti posledice. Pisatelj Knjige modrosti se je danes spraševal: »Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod? … Saj komaj dojamemo, kar je na zemlji!« Jezus pa je bil še bolj direkten: »Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

Kaj zahteva Jezus od svojih učencev? Da so sposobni duhovnega razločevanja, videti morajo razliko med svojo voljo in Božjim klicem. Takšne so zahteve evangelija. Jezus postavi svoje zahteve na dveh nivojih: najprej nas je povabil, da sprejmemo svoj križ in v zadnjem stavku nam je danes rekel, da mora biti učenec sposoben odpovedati se vsemu, kar ima. To pomeni, da je treba najprej sprejeti dane okoliščine, samega sebe takšnega kot si in šele nato sprejeti odločitev. Sprejetje danih okoliščin je povezavo s pripovedjo o stolpu, ki ga hočemo sezidati, drugi del pa je povezan z bojem, z odločitvijo kralja, če je sposoben z deset tisoč vojaki postaviti se po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči. Nekaj zgraditi in boriti se, sta dve podobi, ki govorita o našem življenju. Pred seboj imamo projekt, ki smo si ga zastavili in potem se je treba spopasti s težavami, s katerimi se srečujemo na svoji poti.

Pravilno, neprisiljeno se lahko odloča samo tisti, ki je svoboden. Neumno se je prepričevati, da se boš ob svojem času odločil za potovanje, če imaš vozovnico že v žepu. V življenju ne smeš biti indiferenten, zato nam Jezus povezuje začetek in konec: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja … nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Razločevanje je povezano s prepoznanjem notranjega nereda. To ne pomeni, da smo nemoralni, ampak da stvari niso pravilno usmerjene proti glavnemu cilju, služenju Bogu. V našem življenju je veliko dobrih stvari, ki pa nas blokirajo v hoji naproti cilju. Ni dovolj, da je neka stvar dobra sama na sebi in se je že s tem vredno zanjo odločiti. Treba je dobro pomisliti, če je to, kar me trenutno privlači, zares dobro zame. Pečena riba je dobra sama na sebi, ne vem pa, če bo ta trenutek dobra za moj želodec. Osebna prijateljstva so sama na sebi dobra, toda večkrat tvegamo, da nas bodo naredila zasvojene.

Za Jezusovega učenca ni dovolj, da sprejme Jezusov klic, kajti ni dovolj, da si na pravi poti, a se še vedno ne sprejmeš takšnega kot si. Jezus pravi: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec!« Samo tisti, ki hodi zadaj, za Jezusom, je pravi učenec. Samo tako, da hodiš zadaj, lahko slediš voditelju, ki si ga izbral, da mu boš sledil. Voditelja moraš opazovati, sprejemati njegova navodila in se vsak trenutek vprašati: »Kaj bi sedaj Jezus naredil?«

Odločanje zahteva, da se postaviš na eno stran. V našem primeru to pomeni, da sprejmemo logiko tega sveta ali logiko evangelija. Ko tako razmišljamo, razumemo, kaj pomeni sprejeti svoj križ. Tukaj ne gre za to, da si prisiljen sprejeti to, kar ti je življenja naložilo, temveč, da to sprejmeš na evangeljski način: vsak dan sprejeti, kar pride in to ovrednotiti z Božjo besedo. Pravilno nosimo križ, ko ga nosimo tako, kot ga je nosil Jezus. On je križ, ki je bil v tistem času za ljudi znamenje sramote, spremenil v znamenje odrešenja.

Župnik Branko Balažic SDB