Uresniči svoje sanje!
Verjetno ni človeka, ki ne bi imel sanje o svojem življenjskem poslanstvu. Ko sem bil še otrok, sem bil neštetokrat vprašan: »Kaj boš pa ti postal?« Zelo rad sem ministriral, zato mi je marsikdo rekel: »Ti boš pa gotovo duhovnik!« Jaz sem se samo zasmejal, pa čeprav sem od devetega leta naprej imel dovolj jasen načrt, da želim biti duhovnik. Vmes je prišlo še veliko raznih ponudb, pa menjava župnika, ko sem bil v sedmem razredu. Tako sem šele takrat spoznal salezijance in se tisto leto udeležil duhovnih vaj v Želimljah. Vzdušje na tej srednji verski šoli je bilo zelo prijetno in odločitev, da postanem salezijanec, ni bila težka. Od prvega navdušenja pri devetih letih, ko me je v času misijona nagovoril misijonar iz reda minoritov, pa do odhoda v Želimlje je bil dolg proces uresničevanja začetnih sanj. Življenjske sanje ni mogoče uresničiti od danes do jutri, marsikdo čez čas spremeni svoje načrte, ker meni, da je zgrešil, kot se je to zgodilo z nekaterimi mojimi sošolci. Pri izpeljavi svojega načrta moraš biti zelo konkreten, imeti moraš dovolj jasne cilje, znati se moraš organizirati, pogumno stopiti na pot in biti pripravljen sprejeti tudi kakšen kompromis. Jaz sem imel v glavi, da ne bom župnik in ne bom kakšen graditelj, ker mi zelo ugaja timsko delo. Tudi v mojem življenju se je uresničil pregovor, da se zarečenega kruha največ poje!
Tako kot v mojem osebnem življenju, se dogaja skoraj z vsako družino: nobena družina ni popolna, nikoli se ne uresniči vse, kar smo imeli v načrtu, a pomembno je, da ostanemo zvesti svojim sanjam in jih skušamo čim bolj natančno uresničiti.
Simeon in Ana iz današnjega evangelija sta lep zgled, kako moraš biti dovolj korajžen in zvest, da slediš svojemu srcu. Judovsko okolje, v katerem sta živela, ni bila idealna podoba naroda, ki ga je Bog izbral za svojega. Neštetokrat so se oddaljili od Boga, častili so tuje bogove, večkrat pristali v sužnosti in sama sta morala doživeti, kako je izvoljeni narod postal del velikega rimskega imperija. Velikokrat se je v njunih srcih naselil dvom, da odrešenika ne bo in naj nehata sanjati o tem, da ga bosta videla. Postavljam si vprašanje: kako to, da Simeon in Ana nista izgubila upanja? Kje sta našla moč za svojo vero?
Simeon in Ana sta drugačna od nas, ki hočemo, da se načrt, ki smo ga naredili, takoj uresniči. Mi se zelo hitro naveličamo moliti, prositi in vztrajati na svoji poti. Kako sta Simeon in Ana lahko v dojenčku, ki so ga prinesli v tempelj, da ga obrežejo, mogla prepoznati odrešenika? Ne otrokovi starši, ne duhovnik, ne kdo drug, jima ni dal kakšno informacijo, da je dojenček, ki sta ga gledala, zares dolgo pričakovani odrešenik! Zaupala sta Bogu, zvesta sta ostala svojim sanjam, da bosta videla odrešenika in njune sanje so se uresničile.
Skušajmo odkriti razloge, zakaj so se njune sanje lahko uresničile. Ne Simeon in ne Ana, nista imela kakšne osebne interese, ampak sta iskala skupno dobro za svoj narod. Zato je bil sedaj Simeon svoboden, da se lahko loči od svojega življenja, da lahko umre, kajti v tem otroku je videl tistega, ki bo uresničil njegove sanje o pravičnosti. Simeon se ni boril proti Rimljanom, kot so se borili številni njegovi sonarodnjaki, a so vsi padli pod mečem. On se ni boril proti sovražnikom, ampak je molil in prosil za mir, za tisti mir, ki ga potrebuje vse človeštvo. Zato so bile njegove sanje neke vrste obljuba, njegovo upanje je dobilo konkretno obliko z rojstvom tega otroka. Sam je v svoji hvalnici zapel: »Moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Kaj se zgodi, ko nekdo išče dobro? Tisti, ki želijo slabo, ne mirujejo. Zato se takoj pojavijo laži, provokacije, metanje polen pod noge, skratka, to, kar je božje in pravično, je treba uničiti. Vse to bo doživel ta otrok, o katerem je Simeon bil trdno prepričan, da je odrešenik.
O prerokinji Ani je rečeno, da je samo sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Kot vdova templja ni zapuščala. Ona simbolična predstavlja skupnost, ki je izgubila svoje poslanstvo, izgubila je temelj, na katerega se je opirala, izgubila je svojo povezavo z Bogom. V taki skupnosti je težko biti zvest, v njej je težko uresničiti svoje sanje. Ana simbolično predstavlja nekoga, ki se nikoli ne naveliča vztrajati na svoji poti. Kljub številnim porazom, nerazumevanju, prigovarjanju naj se odpove svojemu blodnemu prepričanju o odrešeniku, vendarle vztraja v dobrih delih in se bori za resnico.
V templju je še ena oseba, ki je zvesta v teh težkih časih: Marija. Ona si ne zna predstavljati, kakšen je Božji načrt, zato je glede svoje vloge in svojih sanj zelo zmedena. Stalno si postavlja vprašanja in išče odgovore. Marija predstavlja skupnost, ki se trudi sprejeti in živeti evangelij. Zato je Marija oseba, ki se postavi proti splošnemu prepričanju in miselnosti svojega naroda. Marija je sposobna sprejeti posledice svojih odločitev, kajti samo dosledno življenje po evangeliju je prava pot. Kristjani, ki se stalno samo prilagajajo različnim izzivom in povpraševanju, niso evangeljski kristjani.
Marija je podoba skupnosti, ki ni samozadostna, ampak je ranljiva. Simeon je rekel Mariji: »Tvojo dušo bo presunil meč!« Kakšen meč? Meč, ki loči mater od sina. Ta meč je bil zasajen v njeno srce pod križem, ko svojega sina ni mogla več objeti. V vsaki skupnosti pride obdobje, ko so medsebojni odnosi pristali na ničli, ko so člani osamljeni in ne vedo, kako naprej. In prav tak čas je najbolj primeren, da vztrajamo, da smo zvesti, da se ne odpovemo svojim sanjam. Samo ta vztrajnost in zaupanje Bogu je ohranila sveto družino, da ni klonila, ampak je postala našim družinam vzor za posnemanje.
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Leto B Nedeljska meditacija