Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbeži v Egipt
Postati starš, ustvariti si družino in skrbeti zanjo, ni bila nikoli lahka naloga. Ko postaneš starš, začneš pozabljati nase in se osredotočiš na otroka, na bitje, ki potrebuje nego in je od tebe odvisno. Starš postaneš, ko si sposoben dati življenje novemu bitju, a hkrati si ne domišljaš, da si postal lastnik novega družinskega člana. To pomeni, da si pravi starš šele takrat, ko dovoliš, da si otrok sam izbere pot, po kateri hoče hoditi. Vsi, ki imate otroke, se dobro zavedate, da je najtežja naloga pustiti otroka, da gre po poti, ki je niste predvidevali, ali je celo nasprotna vašemu verskemu, političnemu ali kakšnemu drugemu prepričanju.
Marsikateri od staršev vidi v svojem otroku fotokopijo samega sebe. Zadovoljen je, če v otroku opaža uresničitev samega sebe. Kakšen od vas je morda videl v kakšni cerkvi podobo Marije, katere srce je prebodeno s sedmimi meči. Simbolično vzeto je srce marsikatere matere prebodeno s takšnimi meči. Mati se zaveda, da je otrok del nje, zato je tako težko sprejeti, da se otrok oddalji, da jo zapusti in gre po svoji poti. Toda šele, ko mati dovoli, da se otrok sme oddaljiti in jo zapustiti, ostanejo odnosi med starši in otroki zdravi in se bo otrok z veseljem vračal domov.
Danes pa opažamo še drugo stvar, s katero se je treba neizogibno soočiti. Gre za krizo, ki je povezana z očetom. Malo je očetov, ki bi bili pripravljeni za svojega otroka dati življenje. Danes je veliko očetov, ki so vse svoje življenje na ravni pubertetnikov, ki se stalno pritožujejo, da niso ljubljeni in se počutijo zavržene. Svoje otroke imajo kot neko trofejo, a jih niso sposobni ljubiti.
Jezusov krušni oče sveti Jožef je bil drugačen. Matej nam je govoril o Jožefu, ki je bil zaradi Jezusa zelo zaskrbljen in je storil vse, da bi otroka zavaroval. Jožef je bil kot človek zelo odprt ne le za ljudi, s katerimi je živel v Nazaretu, ampak je bil odprt tudi za Božje posege. Poslušal je Boga, pozoren je bil na različne Božje posege in si Jezusa ni prisvajal kot neko lastnino, ampak kot Božji dar, ki ga je prejel za nekaj časa v oskrbo. Tako je poslušal Boga, da ni upal ugovarjati in zato v evangelijih ne najdemo niti enega stavka, ki bi ga Jožef izrekel. Poslušal je Božji glas in naredil v skladu z naročilom. Sredi noči se je dvignil, vzel otroka in njegovo mater in odšel v neznano, v Egipt, kjer si bo moral za svojo družino umisliti neko novo življenje, za katero ni imel nobene prave garancije, kakšno bo to življenje po človeški in duhovni plati. Res je, da pravi starš postaneš šele takrat, ko nehaš računati, kjer se preprosto prepustiš življenju, ki je pred teboj in skušaš narediti najboljše, kar si tisti trenutek sposoben narediti. Po svetem Jožefu nam Bog sporoča zadeve, ki niso logične: reševati je treba pravega Odrešenika sveta. Bog se je v otroku Jezusu tako ponižal, da je sposoben v vsej ponižnosti sprejeti človeško skrb in ljubezen. Bog dopusti, da mu Jožef in Marija pomagata, da bo Jezus tako postal v praven pomenu odrešenik, ki mu nobena človeška stiska ni tuja.
Jožef se pokaže kot pravi zgled za posnemanje tudi v vsej svoji človeški nebogljenosti in strahovih: vrne se nazaj v Judejo, tako kot mu je Bog naročil, a hkrati zve, da je na prestolu Herodov sin. Na oblasti se ni kaj bistvenega spremenilo. Ker Jožef ni nek idealist, ampak realist, zato se sprašuje, kaj naj naredi, da otrok ne bi bil ogrožen. Samo pravi dialog in zaupanje v Boga mu pomagata sprejeti novo realnost, ki ne obeta kaj dobrega.
Jožef nam je tako lep zgled odgovornega očeta, a hkrati nam evangelist Matej v Herodu predstavi model očeta, ki mu ne uspe postati odgovoren oče. Herod išče otroka, da bi ga ubil. V otroku prepozna konkurenta, ki ogroža njegovo oblast. Herod je ljubezniv le na zunaj, ni odrasel človek, ampak vase zaverovani najstnik, ki vidi le svoje interese. Zato se ne smemo čuditi, da je v svojem sinu Antipatru videl konkurenta za oblast in ga je dal ubiti.
Tudi v sodobni družbi imamo očete, ki so podobni Jožefu in druge, ki poosebljajo Heroda. Vsak moški se mora odločiti, kakšnega odraslega bo predstavljal in kakšen bo njegov vzgojni model, tako na verskem kot na političnem in socialnem področju. Izbiri sta samo dve: Jožefova ali Herodova, odgovorno očetovstvo v prid otroka ali manipulativno očetovstvo, ko vidiš le sebe in so otroci zgolj trofeja, s katero se lahko pohvališ pred drugimi.
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Božični čas Leto A