S svojim telesnim rojstvom vstopimo v svet, v katerem je polno nevarnosti, nereda in škodljivih stvari. Žival vstopa v ta svet usposobljena, pripravljena, da se sooča s svojimi naravnimi sovražniki. Novorojenček pa je nebogljen, brez pomoči matere, s katero je bil povezan devet mesecev, bi umrl v nekaj urah. Kako naj se pripravi na soočanje z neprijaznimi okoliščinami? Zelo hitro stopi v ospredju temeljni prvinski nagon: imeti moč, zavarovati svoje življenje, v tekmi, kdo bo močnejši, zmagati! Zato se ne smemo čuditi, da evangelist Janez začne svoj evangelij z Besedo, z Bogom, ki se pokaže kot tisti, ki ima neizmerno moč. Ta Beseda ima v sebi prvinsko moč: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temì, a temà je ni sprejela.« Takoj na začetku se začne tekma za premoč. Kdo bo zmagal? Stvarnik ali zavistni nasprotnik, hudič, ki Evi svetuje: »Utrgaj slastni sadež! Postala bosta kakor Bog.« Zaključek te zgodbe je vsem znan: Adam in Eva sta postala krhka, nemočna, sramovala sta se drug drugega. Zakaj? Ker imamo različne oblike moči: temno, nasilno moč in svetlo moč, luč, ki nas osvobaja.
Evangelist Janez nadaljuje: »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci!« V treh kratkih stavkih je razložen proces, v katerega vstopamo s svojim rojstvom, zapustili pa ga bomo šele s svojim zemeljskim odhodom. Ta proces lahko opredelimo kot »boj za moč«. V ozadju pa ni le fizična moč, ki je najbolj prvinska in s katero se moramo najprej soočiti: »Kaj bi rad postal? Kakšen boj me čaka za dosego mojega cilja?« Poglavar teme mi vsiljuje fizično moč, s katero naj bi zmagal v tekmi za prestiž in prva mesta. In kaj dosežem s to močjo? Neko namišljeno prevlado, da sem postal »mali bog«, a v resnici sem se spremenili v otroka nasilja, ki uniči vse, kar se mu zoperstavlja. Naš Stvarnik, Beseda z veliko začetnico, poglavar Luči, pa nam predlaga notranjo moč, ki naredi posameznika za otroka luči. Kdor sprejme Besedo črpa iz njenega izvira in počasi sam postaja luč, ki sveti v temi. Božji otrok je namreč otrok luči, ker ga Očetova ljubezen notranje prenavlja in mu daje moč, da premaga svoj egoizem in moč, ki jo je prejel, deli z vsemi s katerimi se srečuje. Zato je božični čas, čas luči, obdobje, ko se še na prav poseben način veselimo drug drugega, se obdarujemo in smo res kot bratje in sestre.
Župnik Branko Balažic, SDB
Božični čas Nedeljska meditacija