Poslušaj osebo, ki te ima rada
Osebo, ki jo imamo radi, hočemo čim bolj poznati. S to osebo smo zelo zaupljivi in se ne bojimo kritike, ker smo morda naredili kakšno stvar narobe. Ljubezen nas izziva, da se razkrijemo, pa čeprav s tem ni odstranjen strah, da bomo lahko nerazumljeni, morda celo nezaželeni. Kdor ljubi, ne more biti tiho, kajti vsak trenutek hoče povedati, kaj se dogaja v njegove srcu in zato ne prenese tišine. Njegove besede preidejo v konkretna dejanja, da zapolnijo morebitno praznino. Zato je Janezov začetek evangelija resnična izpoved ljubezni. To ni neka napisana deklaracija, ampak jasno začrtana pot, ki nas vodi do trpljenja in smrti na križu. Smisel te izpovedi je strnjen v zaključnem stavku: »Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je to razložil.« Jezus je prišel, da nam razkrije, kako nas ima Bog rad.
Beseda je že od začetka, preden je kaj nastalo, kajti Bog ni nikoli nehal nagovarjati človeštvo. V našem življenju ni kakšnega praznega trenutka, ko nas Bog ne bi nagovarjal. Jezus je z nami tudi takrat, ko smo žalostni, razočarani in zavrženi. Zato je treba poslušati osebo, ki te ima rada. Pozorno poslušanje je lahko najlepše voščilo drugemu ob začetku novega leta.
Jezus je oseba, ki nas ima izredno rada, on je luč v našem življenju. Velikokrat pridejo situacije, ko nam manjka prava motivacija pri sprejemanju odločitev, ko ne vidimo, v kateri smeri se gibljemo, ko ne razumemo, kaj se z nami dogaja. Takrat je treba prisluhniti tej živi Besedi, ki vedno govori, daje napotke, nam razkriva nevarnosti, je luč sredi teme. Zato je drugo novoletno voščilo lahko sledeče: Ne bojmo se teme, kajti srede teme smo močni zaradi luči, ki nam jo pošilja Bog.
Božja ljubezen, ki se je učlovečila v Jezusu Kristusu, sprejema zavračanje in nerazumevanje. Te žive besede ne sprejema le odtujeni svet, ampak tudi tisti, ki so njegovi, ki jim je ta Beseda podarila življenje. Njegovi smo sedaj mi, predstavniki Cerkve tretjega tisočletja. Zato je tretje voščilo povezano s tem, da drug drugemu podamo roko in rečemo: Skupaj gremo naprej, da ljubezen, ki smo jo prejeli podarimo vsem ljudem dobre volje.
Luč, ki je prišla na svet, je treba ponesti po svetu kot gorečo baklo. Janez Krstnik je bil prvi, ki je pričeval o njej. On je bil samo prinašalec te goreče bakle in zato je govoril: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Sedaj smo na vrsti mi, da tako kot Janez Krstnik pričujemo o Bogu: »On je naš stvarnik in Gospod. Vanj verujemo, ga ljubimo in mu zaupamo.« Večkrat se nam zgodi, da bi hoteli mi biti ta luč, hočemo se postaviti na mesto Boga. Zato se četrto voščilo glasi: Bodimo čuječi, da luči ne bomo zamenjali s tistimi, ki so poklicani da samo pričujejo o luči, ki je prišla na svet, kajti mi nismo niti resnica niti pot niti življenje.
Da je naša ljubezen resnična, razkrivajo naša dejanja. Beseda z veliko začetnico je prišla živet na zemljo. Približala se nam je, da bi se zavedali te bližine in nehali govoriti o Bogu, ki je oddaljen in se za nas ne zanima. Zato se zadnje voščilo glasi: Svoje besede, želje in obljube spremenimo v konkretna dejanja in dela usmiljenja.
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Leto C Nedeljska meditacija