
Don Boskova zavzetost za dober tisk
Vpliv svetega Frančiška Saleškega na don Boska se je kazal tudi v veliki strasti mladega svetnika do sredstev za družbeno obveščanje. Izrazil jo je s sredstvi svojega časa, vendar v vseh njenih oblikah, in jo razvijal od začetka do konca: od priprave besedil do njihovega tiskanja in razširjanja. Vse in vedno z namenom širjenja evangelija in služenja mladim.
V prvih Konstitucijah Družbe svetega Frančiška Saleškega iz leta 1875 (člen 7) je don Bosko zapisal, da si bodo salezijanci »prizadevali širiti dobre knjige med ljudmi z vsemi sredstvi, ki jih spodbuja krščanska ljubezen«. V okrožnici, ki jo je poslal salezijancem leta 1885, pa je dodal: »Med temi [sredstvi apostolata], ki vam jih nameravam toplo priporočiti za Božjo slavo in zdravje duš, je širjenje dobrih knjig. Ne oklevam, če to sredstvo imenujem božje, saj ga je Bog sam uporabil za prenovo človeka. Prav knjige, ki jih je navdihnil, so po vsem svetu ponesle pravični nauk. Zato je naša naloga, da posnemamo delo nebeškega Očeta.«
Don Bosko je bil zelo plodovit pisatelj. Njegovi spisi – več kot 150 -, knjižice in raznovrstne knjige, med katerimi najdemo tako nabožne in verske vsebine, kot je Preskrbljeni mladenič, katehetske in apologetske spise, kot je Katoličan, poučen o svoji veri, življenja svetnikov, kot je Življenje svetega Petra, poučne biografije, kot je Življenje mladeniča Dominika Savia, znanstvena dela, kot je Metrični decimalni sistem, in Katoliško branje z letnim almanahom Gentleman, katerega glavni sestavljavec je bil prav on. Nato se je začel ukvarjati z založništvom, in sicer s serijami klasičnih del za šole, kot sta Selecta ex latinis scriptoribus in Biblioteca della Gioventù Italiana. Uvedel je tudi serijo Dramska branja za ljudsko gledališče. Leta 1877 je ustanovil Bollettino Salesiano [Salezijanski vestnik], informativni glasilo Družbe.
Bil je vsestransko genialen, vendar se ni pretvarjal, da je učenjak ali književnik, a je postal cenjen pisatelj, saj je premagal težave italijanščine in izpopolnil jezik, da je postal jasnejši, preprostejši in pravilnejši.
Zlasti tri dela šolskega značaja razkrivajo njegovo naklonjenost zgodovini: Storia Ecclesiastica, ki sta jo leta 1845 izdala Speirani in Ferrerò in je v času don Boskovega življenja doživela ducat izdaj; Storia Sacra [Cerkvena zgodovina], ki je v prvi izdaji leta 1847 izšla pri isti tiskarni in se nato vse do danes pojavila v 14 naslednjih izdajah in več deset ponatisih; in končno leta 1855 njegova mojstrovina Storia d’Italia, ki jo je natisnil Paravia e Comp, ki je že leta 1874 doživela deseto izdajo.
Ob tej obilici objav pri človeku, ki je bil tako zaposlen s številnimi drugimi dejavnostmi, niso manjkale kritike in hudomušnosti nasprotnega tiska in celo “dobromislečih”, včasih pa tudi osuplost učenjakov.
Toda o don Boskovih spisih ne smemo soditi prehitro. Ni res, na primer, da je don Bosko v svojem pisanju prepisoval in izdajal za svoje, kar ni bilo njegovo delo. Don Bosko je odkrito in večkrat priznal, da je veliko črpal iz drugih avtorjev. Res pa je, da razen v svojih najbolj osebnih spisih, kot so Spomini na oratorij, ni bil izviren pisec, ampak bolj inteligenten zbiratelj, ki je črpal iz drugih virov.
Iz lahko dostopnih zbirk je črpal vse, kar je potreboval za svoje delo, ne le vsebine, temveč predvsem literarne vzorce. Te je tudi dobesedno prepisal. Vendar tega ni nikoli skrival. Jasen dokaz za to je, kar je priznal v nekaterih svojih predgovorih, na primer v Storia Ecclesiastica: »Zaradi potrebe in primerov številnih gorečih in verodostojnih oseb sem se lotil sestaviti pričujoči zbornik cerkvene zgodovine. Prebral sem vse, ki sem jih lahko dobil, napisane v domačih in tujih jezikih, in iz vsakega sem povzel tiste občutke in izraze, ki so najbolj italijanski, preprosti [in enostavni] glede na sposobnosti mladega človeka.«
V Predgovoru k svoji Storia Sacra (1847) je zapisal: »Pregledal sem tudi številne kratke [kompendije] Storia Sacra in iz vsakega od njih povzel tisto, kar se mi je zdelo primerno, ter na dolgo in široko prepisal nekaj stvari, ki so se mi zdele jasne in koristne.«
Pri svojem delu na področju širjenja dobrega tiska se je neposredno posvetil tudi tiskarstvu. Že od samega začetka je sanjal o lastni tiskarni za svoje publikacije. Leta 1861 mu jo je uspelo ustanoviti pod naslovom ” Tiskarna svetega Frančiška Saleškega” in jo postopoma opremljati z vedno bolj zmogljivim tiskarskimi stroji. V drugi polovici sedemdesetih let 19. stoletja je don Boskova tiskarska dejavnost tako napredovala, da se je bala konkurence turinskih tiskarn, čeprav je bil njen namen izobraževalni in ne komercialni.
Po letu 1877 je ustanovil tudi fotokemično delavnico za izdelavo fotografij in lastno tiskanje. Da bi lahko sam dokončal celoten proizvodni cikel, se mu je porodila drzna zamisel, da bi kupil papirnico v Mathi Torinese. Leta 1882 je pri podjetju Escher-Wyss iz Züricha v Švici naročil nov »papirni stroj«, ki je italijanskemu papirnemu obdelovalnemu aparatu omogočil velik preskok.
Na nacionalni razstavi leta 1884 je želel širši javnosti predstaviti svojo knjižno proizvodnjo in sodobnost svoje tiskarske opreme ter od organizacijskega odbora pridobil poseben paviljon ali »galerijo« z dovolj prostora za prikaz celotnega postopka, od proizvodnje papirja do tiskanja knjige in njene vezave.
Don Bosko je vse življenje opravljal veliko delo širjenja dobrega tiska in ga opravljal z veliko poštenostjo in resnostjo, pri čemer je imel v mislih samo dobro duš.
Vir: Vi presento Don Bosco, Don Natale Cerrato, SDB, Elledici (2005)
Add Comment