4. adventna nedelja (leto A): Devica bo spočela in rodila sina, imenovali ga bodo Emanuel

21. December, 2019

Besedo Emanuel pogosto slišimo v adventnih in božičnih pesmi. Hebrejsko ime se prvič pojavi v knjigi preroka Izaija, ko Bog govori Judovemu kralju Ahazu in mu naroči, naj si izprosi znamenje od Gospoda. Ahaz naročilo zavrne, toda Bog mu ga vseeno pošlje: »Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel. Nekateri so verjeli, da je to eno izmed imen Mesije, odrešenika, ki bo odkupil Izrael. Evangelist Matej je bil prepričan, da so se Izaijeve besede izpolnil s prihodom Jezusa Kristusa. »Emanuel« je simbolno ime, ki izraža stvarnost, da je Bog z nami. To se je vidno udejanjilo, ko je Jezus postal človek.

Z Jezusovim rojstvom sta se Božja zaveza in obljuba izpolnili, ne pa tudi končali. Jezus je »Bog, ki je vedno z nami«, kar pomeni, da je čez dan vedno z menoj in moram zato izkoristiti različne priložnosti, da se z njim srečam. Kako naj to naredim? Biti moram odprt za Božje posege, na svoj dan moram gledati z vero, kajti vse, kar se mi dogaja, je povezano s poslanstvom, ki mi ga je Bog zaupal.

Kako je Jožef razumel dogajanje, ki ga je spravljalo s tira in je zato sklenil, da bo Marijo skrivaj odslovil. O Mariji nosečnosti je razmišljal s svojo pametjo, a ni mogel najti pravega odgovora. Potreben je bil poseg z nebes, da je dojel, da nekaterih stvari ne moreš razložiti s temeljitim razumskim razglabljanjem, ki je vedno omejeno. Ko naletimo na meje svoje pameti, se moramo prepustiti veri. Sleherno življenje je velika skrivnost, ki je nikoli ne razrešimo do konca. Bog, ki je začetnik življenja, nam počasi, korak za korakom odkriva, kakšen pomen ima posameznikovo življenje in kje ga njegov Stvarnik vidi v Božjem odrešenjskem načrtu. Ko ne razumeš, kaj se dogaja, mora vstopiti vera, ki je podprta s krščanskim upanjem in obljubo, da je Bog Emanuel, on se nikoli ne umakne, nas ne pušča samih, vedno hodi z nami in za nas ljubeče skrbi. Zavedati se moramo, da je naše življenje romanje, je pot. Na tem romanju pa kristjan ni nikoli sam. Naša pot namreč ni utemeljena na privlačni prihodnosti, ki nam jo zagotavljajo voditelji tega sveta, ampak v gotovosti tistega, kar nam je Bog obljubil in uresničil v Jezusu Kristusu. Jožef je moral zavreči vse, na kar se je zanašal kot edino zanesljivo in sprejeti Božji poseg, ki je edini dal pravo usmeritev njegovemu življenju. Ko ne razumemo, se moramo z vso močjo, ki jo premoremo, okleniti Boga, mu zaupati in sprejeti vse, kar od nas zahteva.

Župnik Branko Balažic, SDB