Srečni smo, ko lahko svojo srečo delimo z drugimi
V družbi, ki se ponaša z najmodernejšimi tehnologijami komuniciranja – radio, televizija, internet, povezave preko mobitela – smo vsak trenutek na dosegu roke. V tej družbi, ki ji ničesar ne manjka, se srečujemo z enormnim številom osamljenih ljudi, ki nimajo nikogar, s katerim bi lahko podelili svojo zapuščenost. Srečujemo se tudi z neko novo resničnostjo, da tudi tisti, ki so srečni, niso pripravljeni, da bi to svojo srečo s kom podelili. Eden od razlogov je tudi ta, da se nam ne zdi v skladu z bontonom, da bi drugemu govorili o svoji sreči. V ozadju je neke vrste sramežljivost, da bi se hvalili pred drugimi, ali preprosto zato, da ne bi v sogovorniku sprožali ljubosumje. Še globlji razlog pa je ta, da je težko najti sogovornika, ki bi bil sposoben našo srečo dojeti v vsej njeni globini, kot nekaj, kar prinaša srečo in zadovoljstvo na dolgi rok. Prav o tem nam je govoril današnji evangelij.
Če hočeš svojo srečo deliti s kom, moraš vstati in se odpraviti na obisk. Tako se je odločila Marija, ki je zvedela, da je njena teta Elizabeta, ki je bila nerodovitna, v šestem mesecu nosečnosti in tudi sama je že pričakovala Jezusa, zato je želela svojo srečo deliti z osebo, ki bo njeno situacijo najbolje razumela. Elizabeta je po čudežu pričakovala prvega otroka in to v starosti, ko običajno nobena ženska ne more spočeti otroka. Potovanje, za katerega se je odločila, ni bilo enostavno, kajti pred njo je bilo okrog 150 kilometrov poti iz najbolj severne pokrajine Galileje preko Samarije v Judejo, čez hribe, doline in puščavo, ne z avtomobilom, ampak na osličku, po poteh, kjer so na popotnike prežali številni razbojniki in nepridipravi. Nič ne vemo, ali je Marija potovala s kakšno karavano in je bila s tem bolj zaščitena, ali je potovala sama. Res pa je, da določeno potovanje želimo opraviti sami, brez sopotnikov.
Kakšni so bili pravi razlogi za Marijino odločitev? Ona ni želela svojega veselja, da pričakuje otroka, deliti s komerkoli. To ni razodela niti svojemu zaročencu Jožefu niti svojim sosedom v Nazaretu. Svojo srečo je želela deliti z Elizabeto, z osebo, ki bo edina sposobna razumeti, kaj se jima dogaja.
Elizabeta je bila nerodovitna in zato simbolično predstavlja človeštvo, ki je sterilno, ki je brez upanja in ne prinaša več nobenih sadov. Tudi tedanja družba je bila na veliki preizkušnji in se je oklepala ideje, da se je njihov Bog oddaljil in jih zapustil. Tudi Elizabetin mož Zaharija, ki je v templju doživel srečanje z Bogom, ni verjel, da je ta Bog, v katerega je veroval, sposoben spremeniti njegovo življenje na bolje. Elizabeta je tiho in še vedno ima nekaj upanja, da se bo kaj lahko spremenilo na bolje. Verjetno je bila tudi sama osamljena in nesposobna, da bi s svojimi sosedi podelila svoje veliko upanje, da bo dobila otroka. V to sterilno družbo brez upanja Marija prinaša Kristusa. Ime Elizabeta pomeni: Bog je obljubil. Ta obljuba, da smo odrešeni velja za vsakega človeka brez razlika. Marijin prihod k teti Elizabeti pomeni, da se ta obljuba uresničuje. Če Elizabeta predstavlja sterilno stran človeštva, potem Marija predstavlja obraz Cerkve, ki se odloči, da gre v svet in oznani veselo novico, da prihaja k nam naš rešitelj, ki je odrešenik vsega človeštva.
Elizabeta je tudi oseba, ki zna poslušati in pravilno razumeti dogajanje v svojem telesu. Zato ob Marijinem prihodu jasno pove, kaj čuti v sebi: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« S tem hoče povedati, da popolnoma razume, kaj se dogaja v njenem telesu. Srečanje teh dveh oseb pomeni tudi srečanje z dejansko stvarnostjo: Elizabeta je prva oseba, s katero Marija podeli svojo situacijo. Obe osebi govorita o dejstvu, kako lahko Bog poseže v življenje slehernega človeka, kajti zgodovina človeštva je skrbno načrtovana znotraj Božjega stvarstva.
Zgodovino človeštva lahko beremo na različne načine: običajno jo vidimo kot zgodovino, ki jo ustvarjajo velike, znane osebnosti. Evangelist Luka pa na revolucionaren način to naše razmišljanje postavi na glavo: v središču so preproste žene in Marija je ena od njih, ki prihaja iz nepoznanega majhnega kraja. Takšna je Božja zamisel človeštva.
V to Marijino potovanje, ki smo ga poslušali v današnjem evangeliju, smo vsi vključeni. Že ob Evinem grehu je bilo obljubljeno, da bo nova Eva, Marija strla kači glavo. Nihče ni izključen iz te obljube. Vsi smo znotraj te zaveze med Bogom in človeštvom. Človek, s katerim se čez dan srečam, je delček te zgodovine odrešenja. To si nismo izbrali sami, ampak nas je nebeški Oče posinovil in tako smo vsi del tega velikega Božjega načrta. Vsi smo sinovi in hčere, ne po krvi, ampak po veri. Zato se potrudimo da drug z drugim delimo svojo srečo in nesrečo, veselje in žalost, zmage in poraze. Samo v skupnosti, kjer smo si sposobni podeliti vse, kar smo in kar imamo, smo zares močni.
Župnik Branko Balažic SDB Adventni čas Leto C Nedeljska meditacija