Ne boj se vzeti k sebi Marije
Ko sem kot petleten otrok hodil že sam k sveti maši in sem ministriral, me je na poti v cerkev ali pa domov kakšen spraševal: »Čigav pa si ti?« Hoteli so vedeti od kot sem, iz katere družine. Vsaj na vasi je tako, da te hočejo vsi poznati. Pomembno je katerega rodu si, iz katere hiše prihajaš. Zato se ne smemo čuditi, da je Matej začel svoje pripovedovanje o Jezusovem rojstvu z daljno preteklostjo, z njegovim rodovnikom, ki se začne z Abrahamom. S tem nam je hotel povedati, da je bil Jezus običajen človek, eden od mnogih v dolgi zgodovini, ki ni vedno lepa. Za Jude se je rod širil z moško vejo in vendar je Matej to pripovedovanje o davnih očakih prekinil s tremi ženskami, ki so bile tujke. Omenjene so Tamara, Rahaba, Ruta in Urijajeva. Prav te žene govorijo o zgodovini, ki ima svoje odklone in je povezana z grehom, kajti te žene so povezane s prevarami in zlorabami. Jezus je torej tisti potomec, ki bo izpolnil pričakovanja nepopolne, grešne človeške družbe.
Vse velike stvari so povezane s sanjami. Imeti moraš velike ideje in pričakovanja, veliko moraš sanjati in si najprej v svojih mislih ustvariti svet, v katerem bi rad živel. Žal pa mnogi ostanejo pri sanjah in niso sposobni narediti naslednjega koraka. Sanje so šele začetek, a treba je sprejeti določene odločitve, treba je tvegati, da se sanje lahko začnejo uresničevati.
Danes nam je Matej pripovedoval o Jožefu, ki je imel sanje. V Svetem pismu imamo več poglavij, ki so povezana s sanjami: sanjal je Jakob, sanjal je njegov sin Jožef, ki so ga bratje prodali v Egipt, Marijin mož Jožef je dvakrat v sanjah dobil naročilo od Boga. Lahko rečemo, da so sanje bile eden od načinov razlage našega življenja, še preden se je s tem vprašanjem ukvarjal Freud s svojo psihoanalizo.
Kaj lahko rečemo o Jožefu in njegovih sanjah? Matej nam pove, da je bil Jožef pravičen človek. To pomeni, da se ni oziral le na civilne predpise, ampak je poslušal Boga. Vedel je, da je Marija noseča, vendar ne z njim. Kljub temu je ni hotel osramotiti, zato jo je hotel skrivaj odsloviti. Kazen za prešuštvo je bilo usmrtitev s kamenjanjem. Vendar, če je bila Marija morda na polju in bi jo kakšen nepridiprav hotel tam posiliti, bi verjetno vpila in klicala na pomoč, a je nihče ne bi slišal. V tem primeru bi bila zanjo olajševalna okoliščina, da bi jo Jožef lahko odslovil in ne bi bila kamenjana. Ko je Jožef to razmišljal je rešitev prišla z Božje strani: v sanjah mu je bilo razkrito, da je Marija postala noseča ne po običajni poti: spočela je od Svetega Duha. Rečeno bolj preprosto: Bog je položil vanjo novo življenje, Božjega Sina. V teh sanjah je Jožef prejel poslanstvo. Od njegove odločitve bo odvisno, kako se bo nadaljevala zgodovina našega odrešenja. Jožef je bil pravičen in pogumen, zato Marije ni odslovil, ampak jo je vzel na svoj dom. Tako se bo izpolnila prerokba, ki je bila napovedana osem stoletij pred Jezusovim rojstvom. Prerok Izaija je takrat zapisal po Gospodovem nareku: »Poslušajte vendar, Davidova hiša: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.« Gre za uresničitev zelo preproste napovedi: dekle, ki je noseča, bo rodila otroka. To je preprosta vsakdanja stvar. V tem običajnem dogodku, ki smo ga vsi vajeni, pa je treba odkriti Božji poseg. Ne bo rojen običajen človek, ampak Božji Sin.
Jožef je bil poklican, da prvi dà pravi pomen dogodku, ki ga pričakuje. Kaj se bo zgodilo in kako bo prišlo do tega rojstva, nima pojma. Obdajajo ga dvomi. To ni nič hudega. Vsakdo, ki veruje, je poln različnih dvomov. Postavljamo si različna vprašanja, hočemo imeti odgovore na svoje dvome, kajti vera ne sme biti skregana s pametjo. Angel, ki je obiskal Jožefa v njegovih sanjah, mu ni rekel, da ne bo dvomil. Rekel mu je le: »Ne boj se!« Treba se je znebiti strahu, kajti strah človeka blokira in ga paralizira, da ni sposoben sprejeti pravih odločitev.
Jožef se ne boji. Korajžen je. Ne ostane pri svojih sanjah, ampak se odloči. Sanje je treba uresničiti. On ni tak kot so mnogi danes, ki stalno nekaj tuhtajo in razmišljajo, niso pa sposobni sprejeti odločitev. Zato nam je Jožef velik zgled, da smo v svojih življenjskih sanjah tudi sami korajžni, da se znebimo različnih strahov in pogumno gledamo življenju v obraz. Nič ni narobe, če dvomimo, kajti treba je postavljati vprašanja in Boga prositi, da nas razsvetli s Svetim Duhom, da bomo sposobni sprejeti prave odločitve. Samo bati se ne smemo. Bodimo pogumni in vztrajno prosimo v svojih molitvah in prošnjah, dokler ne dobimo pravih odgovorov.
Župnik Branko Balažic SDB
Adventni čas Leto A