Nobeno življenje ni zgrešeno; odvisno je, kako ga živiš!
Včasih se nam zdi, da je naše življenje podobno Sizifovemu delu: imamo občutek, da nam nič ne uspe. Kaj nam pove zgodba o Sizifu?
Všeč so mi antične mitološke zgodbe in Sizif, grški kralj in ustanovitelj mesta Korint, je bil pogumen mož. Ker je izdal glavnega boga Zevsa, ga je ta poslal v Hades (prebivališče umrlih). Sizif, ki je to kazen pričakoval, je že pred tem naročil svoji ženi, naj ne žaluje za njim in naj mu ne položi darov v grob. S tem si je izboril pri Tanatosu (bogu smrti) izhod iz Hadesa, da bi ženo opomnil na njene dolžnosti. Po prihodu iz sveta mrtvih je priredil veliko zabavo na račun bogov. Zevs je ponorel in znova poslal ponj ter mu naložil kazen. Sizifa so vrgli v Tartar med največje grešnike. Zevs ga je kaznoval tako, da je moral nenehno valiti ogromno skalo na vrh hriba. Vsakič, ko je pririnil skalo skoraj na vrh, pa mu je ta ušla in se skotalila do vznožja.
Če je kaj Sizifovo delo, pomeni, da je nesmiselno delo, saj ne prinaša uspeha, rezultatov oziroma koristi, čeprav ga opravljamo vztrajno, prizadevno in z veliko napora. Na seznamu stvari, ki jih morate napraviti, je gotovo nekaj takih, ki bi jih lahko napravili in hitro dosegli želeni cilj. In vendar, vse, kar delamo, ima določen smisel. Potrudimo pa se, da delo vedno zaključimo. In se ob tem kaj novega naučimo. Na koncu pa še vedno ostane vprašanje: »Kakšen smisel ima to novo znanje? Kakšno spremembo lahko pričakujem?«
Danes nas je evangelist Luka postavil pred Janeza Krstnika in med množico, ki je prihajala k njemu, smo lahko vmes tudi mi. Ko poslušate vsako nedeljo župnika, ki vam govori, da je treba kaj spremeniti, si morda marsikateri od vas postavi vprašanje: »Kaj naj storim?« Vprašanje ni le v glavi, ampak je povezano s srcem, z našimi čustvi, z vsem, kar sem in kar delam. Dunajski psiholog Viktor Frankl bi nam odgovoril, da vsak trenutek našega življenja mora biti smiseln. Sodobnik najbolj trpi od nesmisla. Zadovoljni smo, ko se zavedamo, da ima naše življenje neko smer, zato vztrajamo na svoji poti in kljub težavam ne obupamo.
Pred Janezom Krstnikom so se pojavile osebe, ki so začutile, da v njihovem življenju nekaj ni v redu. Zato so mu zastavili vprašanje: »Kaj naj storimo?« In Janez nikomur ni odgovoril, da je zgrešil svoj poklic, ampak, da mora v svojem poklicu vztrajati, delati tako kot se spodobi in bo srečen. V množici so bili tudi cestninarji in vojaki, ljudje, ki so imeli veliko opravka z denarjem in z orožjem, z nepravičnostjo in nasiljem. Janez jim je rekel, naj vztrajajo tam, kjer so in skušajo razmere, v katerih živijo spremeniti na boljše. Pogostokrat nismo sposobni zamenjati stanja, v katerem smo, lahko pa spremenimo način, kako bomo v danih situacijah živeli. Naše življenje ni nikoli zgrešeno, zgrešen je lahko samo način, kako ga živimo.
Tudi apostolu Petru in drugim učencem Jezus ni rekel, naj nehajo biti ribiči. Ne. Rekel jim je samo, da bodo sedaj ribiči na drugačen način: ne bodo lovili ribe, odslej bodo lovili ljudi.
Kaj naj naredimo? Ne obstaja kak splošen recept, kajti vsakdo mora najti svoj odgovor tam, kjer se nahaja. Za vse pa velja, da moramo biti solidarni. Ljudje vseh časov so se najbolj trudili, da bi si nagrabili to, kar pripada vsem. Tako sta se obnašala Adam in Eva: hotela sta imeti sadež, ki pripada vsem. Hotela sta postati gospodarja rajskega vrta.
Če ima vsak človek neko poslanstvo, potem ima svoje poslanstvo tudi človeštvo. In to poslanstvo se skriva v besedi: solidarnost. Našo zemljo si lahko predstavljamo kot ladjo, na kateri se nahaja osem milijard človeštva. Vsi se moramo truditi, da vsakdo prinese v to skupnost najboljše, kar ima, kajti brez prizadevanja vseh ne bomo preživeli, se bomo grizli in bomo poguba drug drugemu.
Kako je Janez Krstnik začel s svojim delom? Ni govoril o kakšnem Duhu in Bogu, ki je nekje v nebesih, ampak je začel z vodo, s krščevanjem. Voda je nekaj, kar najbolj potrebujemo za preživetje. Brez hrane zdržimo dlje časa, brez vode pa bomo v nekaj dneh uničeni. Začeti je treba z osnovnimi, najbolj človeškimi stvarmi. Božji duh je bil navzoč šele ob Jezusovem krstu. Takrat sta se voda Jordana, to kar je človeško in Božji Duh v podobi goloba povezala med seboj, človeško in Božje se je povezalo in krst je postal zakrament.
Kaj nam je hotel danes povedati Janez Krstnik? Zelo preprosto stvar: preden postanemo kristjani, moramo biti najprej ljudje. Ko se izkažemo kot dobri ljudje, ki so solidarni in jim je mar drug za drugega, lahko prejmemo Božji blagoslov in zaživimo pravo življenje. Ustvarjeni smo namreč po Božji podobi in sličnosti.
Župnik Branko Balažic SDB Adventni čas Leto C Nedeljska meditacija