3. adventna nedelja

31. October, 2023

Si upaš postaviti sebe pod vprašaj?

Kako se začno pravljice? Nekoč, v davnih časih je živel … Ena od pravljic pa je malo drugačna. Takole pravi: Nekoč je živel en velik vprašaj, en velik radovednež, ki je na glavi imel en sam velik koder las, spleten v kito. Sprehajal se je po cesti in mimoidočim postavljal vprašanja. Če odgovor ni bil pravi je mahal s svojo kito kot maha kočijaž s svojim bičem …

Pravljice vedno vsebujejo delček resnice, zato nas tudi ta pravljica uči, da so vprašanja, ki jih vsak dan slišimo, a nanje nimamo pravega odgovora kot bič, ki nas stalno bije in s tem opozarja: »Potrudi se! Tvoje življenje mora imeti smisel, sicer te bo pobralo!«

Eno od vprašanj se glasi: Kdo sem? Zakaj bi od časa do časa rad pobegnil? Vsakdo od nas lahko prizna, da je sit nenehnih: »Naredi to! Nehaj s tistim! Ne umikaj se! Bodi mož beseda! Ne obljubljaj s figo v žepu!« Pogostokrat bi rad pobegnil nekam v neznano, kjer me nihče ne bi našel! Tako razmišljajo najbolj korajžni in kakšen od njih tudi naredi tako.

Kako pa je s tistimi, ki se vedno smejejo, so na zunaj kot iz škatlice, imajo na socialnih omrežjih na tisoče všečkov? So to prave, resnične osebe ali proizvod bujne domišljije? Najpogosteje imamo opravka z dvojnimi obrazi, enim za družbo, drugim za svoje privatno življenje. Ko ti dve podobi začneta tekmovati med seboj glede pristnosti, se naenkrat vse zruši. Slej ko prej je pretvarjanje razkrito in dejansko stanje je podobno ruševinam.

V evangeliju se nam je danes predstavil Janez Krstnik, človek, ki si upa biti takšen kot je v resnici. Na vsako vprašanje je odgovoril brez trohice pretvarjanja: Si ti ta, ki ga čakamo? Jaz nisem! Si mar Elija? Ne, tudi to nisem? Ali si prerok? Ne. Kaj praviš o sebi? Jaz sem glas vpijočega v puščavi! Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok? Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.

Kakšno pričevanje! Niti za trenutek ni podvomil o samem sebi in ni iskal nobenih všečkov. Tako se obnaša človek, ki noče biti narcis. In kdo je narcis? Tisti, ki se čuti zelo pomembnega, ne zna biti empatičen, vedno želi biti v središču, ne zna se soočati s svojim dejanskim stanjem in ko ne dobiva več zunanjih potrditev, se čuti ponižanega in je ogroženo njegovo samospoštovanje. Postane maščevalen in osebnostno moten.

Janez Krstnik ni bil tak: dobro je vedel, kakšna je njegova vloga, da je v službi Jezusa Kristusa, da mu mora pripraviti pot, zato ni bil on luč, ampak je samo pričeval o luči; on ni bil ženin, ampak samo ženinov prijatelj; on ni bil Beseda, ampak samo glas, ki oznanja Besedo. Gre za človeka, ki ga sodobna družba ne sprejema, kajti naša družba je bolna od protagonistov, ki se pojavljajo pri vseh poročilih in se hvalijo z milijoni všečkarjev. Janez Krstnik pa ni želel biti v središču, pa čeprav bi to lahko bil: kot Zaharijev sin iz Levijevega rodu bi moral biti duhovnik, a ni ostal v templju, ni se zanašal na redno mesečno plačo, ampak se je raje umaknil v puščavo, se oblačil v živalske kože in se hranil z medom od divjih čebel. S to svojo odločitvijo je tvegal, da ga nihče ne bo našel. Toda, ravno s to svojo odločitvijo je na glavo obrnil vsa pričakovanja dobro mislečih ljudi svojega časa. Postal je protestnik in s svojim načinom življenja je postavil pod vprašaje vse, ki so se obnašali v skladu s pričakovanji dobro stoječe družbe in lepega vedenja. On je bil tisti, ki je postavljal vprašanja in ni iskal kakšnih konfekcijskih odgovorov. Zanj ni bilo pomembno, kakšna bo njegova zunanjost, ampak kakšen bo učinek njegovih pridig, kako bo to, kar je govoril, spreminjalo družbo.

Marko nam na začetku svojega evangelija pove, da so bili farizeji, pismouki, duhovniki in leviti zelo korajžni s postavljanjem vprašanj in iskanjem resnice. Kmalu pa so ugotovili, da si na tak način spodkopavajo tla pod seboj, kajti resnica, ki so jo slišali ni bila prijetna. Zato so nehali postavljati vprašanja. Tudi marsikdo od nas je kot otrok in mladostnik rad prisluhnil razpravam o pravem, smiselnem življenju, a smo kot odrasli hitro ugotovili, da je tak način življenja preveč naporen, da je najbolje, da o določenih stvareh raje molčimo oziroma prikimavamo s figo v žepu. Teorija in praksa se večkrat ne podpirata, ampak se vsaka zase trudi za prevlado in tako smo priča različnim oblika nereda. Janez Krstnik pa je neizprosen: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi, zravnajte Gospodovo pot!«

Župnik Branko Balažic SDB