Kar je krivo naj bo ravno
Danes se tudi vera vedno bolj uporablja kot sredstvo za delitev ljudi: kdo je na kateri strani? Kaj je sprejemljivo in kaj nas moti? Katera veroizpoved ne posega v mojo notranjost in me pušča pri miru? Z Bogom je tako kot z različnimi drugimi servisi: ko ga potrebuješ, potrkaš na vrata in poveš, kaj je narobe. Popravilo mora biti narejeno takoj! Tako se nam dogaja v družbi, kjer so konflikti na dnevnem redu in smo zato vedno bolj razdeljeni. Ne potrudimo se, da bi se pogovarjali in zato je naše izrazoslovje sovražno, nasilno, nevzgojno. Vsak argument, dogodek in stanje so priložnost, da sprostimo svojo jezo. Srečujemo se z ljudmi, ki so stalno jezni, frustrirani in predvsem utrujeni. In ne smemo se čuditi mimoidočemu, ki pravi: »Saj je vedno tako bilo!« Res je. Današnji evangelij, ki je bil napisan pred malo manj kot 2000 leti nam razkriva to resnico.
Evangelist Luka nam danes postreže s preverljivimi zgodovinskimi podatki, vendar ne le zato, da bi svojemu pisanju dal zgodovinsko verodostojnost, ampak predvsem z namenom, da nas opozori, kaj se je v resnici dogajalo. Šlo je za oblast, kdo bo imel pri koritu čim več prostora: cesar Tiberij, Poncij Pilat, Herod, njegov brat Filip, Lizanija. To so bili ljudje, ki so si delili območja oblasti v mogočnem rimskem imperiju in tekmovali drug z drugim, kdo bo močnejši. In tako ni bilo le na političnem področju, ampak tudi na duhovnem: novi veliki duhovnik v Jeruzalemu je bil Hana, vendar je hkrati omenjen še Kajfa, ki ni bil več aktualni veliki duhovnik, a je bil njegov vpliv še vedno tako močan, da ga je Luka moral omeniti. Tako nismo priča razdeljenosti moči le na političnem, ampak tudi na duhovnem področju. Kdo bo močnejši! Tako je bilo nekoč in enako je tudi danes.
V tej razdeljenosti pa nastopi Bog s svojo besedo. Luka nam želi povedati, da je za nastop Boga primeren vsak časa, vsaka kriza, tudi 21. stoletje, v katerem mi živimo. Nastop Janeza Krstnika pomeni neke vrste vdor v tisti čas politične, verske, kulturne in še kakšne druge krize. Tudi njegov nastop je povezan z določenimi nepojasnjenimi skrivnostmi: rodil se je človeku, ki je postal nem, kajti njegov oče Zaharija je zaradi svoje nevere izgubil glas in ni mogel več govoriti. Zato lahko zanesljivo trdimo, da Janez ni govoril to, kar bi se naučil od svojega očeta in imajo njegove pridige drugačno ozadje, ker jih je navdihoval nekdo drug. Ne smemo se čuditi, da Janez ni pridigal sredi Jeruzalema, v templju ali v rimski trdnjavi Antoniji, v krajih moči, kjer bi ga slišale množice, ampak na samotnem kraju sredi puščave. S tem nam hoče povedati, da tisti, ki hoče slišati Boga, mora zapustiti običajne kraje moči, se umakniti od množice in hoditi na samoten kraj, vstran od množice, ki ne misli s svojo glavo in je zadovoljna s trenutnimi užitki.
Janez se je umaknil v puščavo, na kraj, ki je zelo povezan z zgodovino izraelskega naroda. V puščavi je izvoljeni narod prejel zakonodajo, deset zapovedi. Po puščavi je ta narod 40 let potoval v obljubljeno deželo. Na tej poti je doživljal bližino in oddaljenost svojega Boga. Puščava simbolična predstavlja zapuščeno zemljo, kaos, o katerem nam govorijo prve strani Svetega pisma, ko je Bog ustvaril prvega človeka. Tako nastop Janeza Krstnika predstavlja nov začetek in povabilo, da dopustimo, da nas Bog ponovno preustvari.
Kje je Janez krščeval? V reki Jordan. To je bila tista reka, preko katere je izraelski narod vstopil v obljubljeno deželo. To pomeni, da je Janez Krstnik vabil svoje poslušalce, da v duhovnem smislu vstopijo v novo obljubljeno deželo. Tukaj bo tudi Jezus najprej krščen in potem bo začel s svojim poslanstvom, z veselo novico, da smo vsi odrešeni, če verujemo vanj.
Janez je vabil: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Ta pot je drugačna od tiste, ki jo je izvoljeni narod prehodil na poti v obljubljeno deželo. To pot ne bomo prehodili mi, ampak nam po tej poti prihaja naproti Bog po novem človeku, ki se bo rodil, po Jezusu Kristusu. Tokrat je Bog tisti, ki prihaja naproti človeštvu. On je tisti, ki ga pričakujemo. On je pravi advent, ki smo ga začeli. Janez Krstnik nas zato vabi, da pripravimo svoja srca za njegov prihod, da ga pričakujemo z veseljem in ne z mrkimi, nezadovoljnimi in žalostnimi obrazi.
Župnik Branko Balažic SDB
Adventni čas Leto C Nedeljska meditacija