Spet smo na začetku
Mlajša generacija verjetno dobro pozna Hemingwayevo delo Starec in morje, za katero je prejel Nobelovo nagrado. Pisatelj nam predstavi starega kubanskega ribiča Santiaga, ki že 84 dni ni ujel nobene ribe. Ostali prebivalci majhne ribiške vasi se mu zato posmehujejo, na njegovi strani je le deček Manolin, ki je s Santiagom lovil prvih 40 dni, nato pa so ga starši poslali k ribičem, ki so imeli več sreče. A stari ribič se ne da… Zgodba o ribiču Santiagu, ki naslednji dan daleč na morju ujame ribo mečarico, ni samo tenkočutna pripoved o izjemni moči ribičeve volje, ampak alegorija protislovja med željo po življenju in boju ter staranjem in onemoglostjo. Starec se sreča z življenjem in neskončnim morjem; moč se spopade z nemočjo; spokojnost z divjo nevarnostjo. Čeprav Santiago od ulova in tridnevnega boja z ribo velikanko nima nič, saj so mu plen požrli morski psi, ni zagrenjen. Ve, da je napravil napako, ko se je odpravil tako daleč na odprto morje, in odločen je, da gre naslednje jutro spet lovit. Kljub žalostnemu koncu starec vztraja, Hemingway pa brez velikih besed bralcem naroča, da se ne smejo vdati, ne glede na to, kaj se jim zgodi v življenju.
Za vsako potovanje je značilen njegov začetek: Kapitan mora pospraviti svoje vrvi s katerimi je bila ladja pripeta k pomolu; romar si mora na začetku potovanja določiti svoj cilj. Od časa do časa pa smo kot pribiti k tlom in nismo sposobni narediti naslednjega koraka. Počutimo se izgubljene in pred seboj ne vidimo nobenega cilja. Gora se nam zdi previsoka in cilj na naši cesti je predaleč. Obstali smo, toda naše srce je nezadovoljno.
Zato nas evangelist Marko danes spodbuja takole: »Začetek evangelija Jezusa Kristusa Božjega Sina!« In njegov evangelij je vesela novica, tako smo se učili pri verouku. Pred nami je prava pot in cilj, ki ga želimo doseči, je jasen. Če se nam zdi, da smo v svojem življenju že vse dosegli, potem zaprimo to knjigo, ker nam ne prinaša nič novega.
Na začetku poti marsikaj ni jasno. To vsakdo od nas dobro ve. Treba je nekaj časa korakati, treba se je naučiti brati za vrsticami in šele čez čas dojamemo zgodbo, ki je pred nami. Marko pa pove že v prvi vrstici, da nas bo hoja po tej poti pripeljala do Kristusa. Branje evangelija ni podobno kakšnemu nezanesljivemu potovanju, tukaj ne gre za kakšno tombolo, na kateri se sreča nasmehne samo enemu. Jezus pričakuje vsakega od nas. To je vesela novica tudi za tiste, ki jim je družba odvzela sleherno pravico za pošteno, dostojno življenje. Zato nihče od nas ni vagabund: za vsakega od nas je jasen cilj.
Advent se začne z Jezusom. On je nov začetek. Kakšen krat je edini vzrok, da se ne premaknemo naprej, ker ne vidimo pravega smisla, da bi se gibali, ker je v nas vse ugasnilo, ker ni več pravega hrepenenja po čem novem. Nočno nebo je preveč črno, brez sleherne zvezde, ki bi ji lahko sledili, po kateri bi se lahko orientirali. Advent je nov začetek z Jezusom, je povabilo, da se ponovno lotimo branja svojega življenja in življenja naših bližnjih na nov način. In vsaka nova zgodba ima svoj začetek, kajti nova zgodba se ne more začeti sredi stare vrstice. Treba je iti na začetek.
Takšna je bila zgodba preroka Izaija v babilonski sužnosti: ljudstvo je bilo brez volje, da bi se vrnili in na novo pozidali jeruzalemski tempelj. Kdor se vrne iz pregnanstva, kdor je bil daleč od pravega življenja, se boji vrnitve in začetka nove zgodbe, ker ima v svoji glavi sliko ruševin, ki jim ni videti konca. Zato prerok Izaija tolaži ljudstvo: »Povzpni se na visoko goro, znanilec veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilec veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se! Povej Judovim mestom: ‘Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo!’«
Na vsakem začetku mora biti močno znamenje, simbol, ki nas spremlja, sicer bo ostalo le pri lepih željah, ki se ne bodo uresničile. Zato nas Janez Krstnik vabi k spreobrnjenju, kar ni le v spremembi mišljenja, ampak je treba stopi v reko Jordan, se očistiti, odstraniti vse, kar je staro in preživelo in stopiti na pot kot novi človek. Takšno je vsako rojstvo in zato otrok, ki pride na svet zajoka, ker je prišel v tuji svet, ki ga še ne pozna. Veselje, da smo začeli nekaj novega hitro zamenja strah pred tem, kaj vse je pred nami. Zato je vsak krst dvojni dogodek: smrt vsega, kar je bilo in hkrati rojstvo nečesa novega.
Začetek je prva stopnica nove zgodbe, ki še nima nobene preteklosti. Janez Krstnik je krščeval na pragu, kjer je izvoljeni narod na svojem potovanju iz egiptovske sužnosti ob prestopu Jordana vstopil v obljubljeno deželo. Janez nam nakazuje nov začetek, vendar ta začetek ni on, kajti on je Jezusov predhodnik, tisti, ki mu je pripravljal pot. Janez Krstnik je v vlogi Mojzesa, ki ni vstopil v obljubljeno deželo, kajti ta čast je pripadla Jozuetu. Tako je sedaj Jezus novi Jozue, ki nas prime za roko in nas odvede v novo kraljestvo, ki se nadaljuje z večnim življenjem v nebesih.
Župnik Branko Balažic SDB Adventni čas Leto B Nedeljska meditacija