Gospod, ti si naš Oče
Indijski jezuit Anthony De Mello je med enim od svojih nastopov postavil vprašanje: »Kakšna je razlika med svetnikom in grešnikom?« Nasmehnil se je in odgovoril: »Med njima ni nobene razlike. Oba sta grešnika, samo da svetnik to ve!«
Ko bolj pozorno spremljamo svoje življenje, hitro ugotovimo, da velik del svojega življenja prespimo, ne samo ponoči, ampak tudi podnevi, ko se ne zavedamo, kaj se dogaja okrog nas. Koliko časa čez dan smo raztreseni, nesposobni pametno osmisliti kaj se nam dogaja. Koliko čas čez dan smo leni, brez prave volje, da bi naredili kaj pametnega. Koliko krat čez dan zapremo oči, ker se bojimo, da nas bo to, kar bomo videli, razočaralo. Zdi se, da smo čez dan veliko časa vagabundi, sprehajalci brez jasnega cilja, kam bi radi prišli. To se nam lahko dogaja tudi s pametnim telefonom, na katerega smo priklopljeni več ur dnevno samo zato, da nam mine čas. Hudo je biti zapuščen, ko vsi hodijo mimo tebe in te nihče ne opazi. Zato je v ozadju naše naveličanosti globoka želja, da bi se kaj spremenilo, da bi nas kdo ogovoril, da bi nas kdo kam povabil, da bi nam kdo rekel: »Pridi, greva skupaj!« In tako mnogi čakajo in čakajo, ne da bi vedeli, koga čakajo. Ko se prebudimo, je prva stvar, da se najprej zavedamo, kje sploh smo. Ko se streznim, moram najprej ugotoviti: kje sem? Kako sem prišel sem?
Prerok Izaija nam je v današnjem prvem berilu govoril, da se nam pogostokrat dogaja, da ne le posameznik, ampak ves narod postane kakor umazan razcapanec, da so vsa pravična dela kakor umazana obleka, da smo oveneli kakor listje, da nas je naša krivda odnesla kakor veter. Isti prerok pa nam tudi pravi, da smo mi kot glina, Bog pa je zmeraj naš upodabljavec, kajti vsi smo delo njegovih rok. Prebuditi se zato pomeni, zavedati se oblike, ki smo jo prejeli in prositi Boga, da nas ponovno preoblikuje, če se je ta podoba pokvarila.
Ko se je približal čas Jezusove zaključne faze bivanja na zemlji, je svojim učencem pogosto govoril, da morajo biti budni, da morajo hoditi s široko odprtimi očmi, da takoj zaznajo, kaj se dogaja. Biti buden pomeni, čuvati, varovati to, kar nam je bilo zaupano. Zaklad je treba čuvati. In naše življenje je tak zaklad, ki nam omogoča, da smo v pravem odnosu s Stvarnikom, ki nam je podaril življenje.
V vrtu Getsemani so apostoli zaspali, ko je Jezus na samem molil. Pozabili so na svojega učitelja. To je priložnost za skušnjavca, ki tiste, ki spijo, z lahkoto premami in potegne v pogubo.
Biti buden pomeni, zavedati se naloge, ki ti je bila zaupana. Budni ljudje so realisti in se vsak trenutek sprašujejo: Kakšna je moja naloga? Kaj moram narediti sedaj? Kakšen smisel ima to, kar delam? Spanje nas premami, ko naše življenje nima smisla, ko se ne splača truditi za nobeno stvar. Nismo namreč mi, ki dajemo svojemu življenju smisel, ampak nam je smisel podarjen in to ne nek splošen smisel, ampak natančen, enkraten smisel za vsakega posameznika. To je razlog, da mora biti vsakdo od nas v nenehnem pričakovanju. Ta trenutek čakam nekaj zase, nekaj posebnega, kar mi bo nakazalo smer in pot po kateri bom hodil. Čakam na Boga, ki stalno prihaja, da bi se me dotaknil, me prebudil, me opogumil rekoč: »Zbudi se! Greva naprej! Nisva še na cilju! Pred nama je še dolga pot!«
Usmiljeni Bog je naš »advent«. On stalno prihaja, da nas napolni s svojo navzočnostjo. Advent ni nekaj, kar se bo zgodilo, ampak nekaj, kar se že dolgo dogaja, kajti Bog je že prišel. Njegove obljube so se že uresničile. On nas vsak trenutek blagoslavlja s svojo Besedo, ki se stalno razodeva, je stalno nova. Mi smo tisti, ki čakamo, ker smo med že in še ne, med tem, da je odrešenik že tukaj in željo, kako ga bomo danes sprejeli, kako se mu bomo pustili voditi.
Župnik Branko Balažic SDB Adventni čas Leto B Nedeljska meditacija