Narava nam pripoveduje, a mi je ne razumemo!
»Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov!« tako nam je na začetku novega cerkvenega leta govoril evangelist Luka. Vesolje je podobno veliki knjižnici, kjer je zbrana vsa modrost, ki jo je treba razvozlati. Vendar ta znamenja sodobniku nič ne povedo, ker se ne trudi, da bi v dogajanjih, ki smo jim priča, prepoznal določen smisel in vrednost za posameznika in družbo, v kateri živimo. Izgubljamo se v labirintu vsakodnevnih dogodkov, svoj čas izgubljamo v stvareh, ki so obrobnega značaja in človekovo življenje je vedno bolj sterilno, brez pravega ognja. In vendar je svet, ki nas obdaja, podoben veliki knjigi, ki nam jo Bog odpira in nas vabi, da jo začnemo brati.
Luka nam je govoril o znamenjih v naši atmosferi: o soncu, luni, zvezdah in zemlji, ki so tudi za pogane bili znanilci nečesa novega, še ne doživetega. To je namreč stvarnost, v katero smo vsi vključeni. Zato imajo ta znamenja simbolični pomeni: sonce, luna, zvezde in zemlja so točke, po katerih se vsi orientiramo. Sonce nam določa strani neba, zvezde nam nakazuje smer gibanja, luna nam s svojimi menami določa gibanje v času. Vsa ta znamenja so povezana z našim življenjem, zato nas Jezus vabi, da jih vzamemo resno, kajti kdor jih ne pozna je zmeden, njegovo življenje je brez pravega cilja. Sodobnik pa je zadovoljen s kratkimi twiti na svojem telefonu in nima časa za razvozlavanje stvarnosti, v kateri se nahajamo.
Znamenja nas vabijo, da poimenujemo stvari, ki se dogajajo v našem srcu, posebno takrat, ko smo zmedeni, prestrašeni in se ne počutimo dobro. Znamenja nam pomagajo ustvariti določen red in stvari postaviti na pravo mesto. To je naš Bog delal na začetku časa, ko je ustvarjal našo zemljo, vesolje in človeštvo. Začetni kaos je moral opredeliti, mu določiti meje in postaviti osnovne zakone, po katerih naj se vse odvija. In Jezus na začetku novega cerkvenega leta pričakuje od nas, da ustvarimo tak red v svojem srcu.
Znamenja nam pomagajo, da najprej stopimo v komunikacijo s samim seboj, da se opredelimo, da si povemo, kaj smo in kaj bi radi postali. Ko smo sposobni opredeliti, kaj se dogaja v svetu, ki nas obdaja, dobimo odgovor na osnovno vprašanje: kje smo, kdaj in kam se pogostokrat skrijemo, v kateri smeri potujemo, proti niču ali naproti polnosti življenja.
Ko smo dali imena vsemu, kar nas opogumlja in kar nas skrbi, smo se sposobni obrniti naproti svojemu bližnjemu. Ni treba govoriti, kajti tudi brez besed lahko veliko povemo. Obstaja namreč več načinov, kako brez besed pokažemo, kako se počutimo. Različna znamenja nas sicer le delno razkrivajo, a to je dovolj, da drugemu sporočimo, kaj imamo na razpolage, da lahko naredimo nekaj dobrega.
Tudi Bog se je odločil, da bo z nami komuniciral preko znamenj. Najbolj splošno znamenja je njegovo stvarstvo, ki nas obdaja in takoj za njim je Sveto pismo, razodeta Božja beseda, po kateri se nam Bog razkriva. Najbolj prepričljivo znamenje je seveda Jezus Kristus, ki je postal človek z edinim namenom, da bi nam pokazal, kakšen je Bog, v katerega verujemo.
Še najbolj zgovorno pa nas Bog nagovarja po vsem, kar se dogaja v naši notranjosti, po svojem Duhu, ki nas vodi, da smo sposobni delati dobre stvari. Znamenja Božjega Duha je treba prepoznati, kajti v vsakem človeku je istočasno na delu tudi zlobni duh, ki nas s svojimi znamenji zavaja in nam obljublja srečo v kratkih užitkih.
Zadnji stavek današnjega evangelija se je glasil: »Čujte in vsak čas molite, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« Advent je zato pravi čas pričakovanja, ko smo budni, ko z gorečimi srci pričakujemo Jezusov ponovni prihod. Kdaj se bo to zgodilo, ne vemo! Zato moramo biti vsak trenutek pripravljeni.
Župnik Branko Balažic SDB Adventni čas Leto C