Tokrat grem sam! Oče, ne potrebujem tvojih nasvetov!
Življenje nas neprestano postavlja pred izbiro. Ta je lahko velika ali majhna, vedno pa pove nekaj o meni, o mojih načrtih, o poti, po kateri hodim. Modri Sirah nam je danes govoril: »Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano.«
Ko hodimo po gorski stezi pridemo do križišča poti in od naše odločitve bo odvisno, če bomo prišli do cilja ali ne. Lahko se izgubimo, morda smo izbrali daljšo pot in bomo do cilja porabili več časa. Toda glavno vprašanje je: ali imamo jasno zastavljen svoj življenjski cilj? Kateri je? Pogostokrat se izgubimo v goščavi lenobe ali v močvirju številnih zaskrbljenosti in se niti ne ustavimo, da bi se vprašali, kam bi radi prišli? Kaj bi radi postali? Samo na podlagi odgovora, ki ga dobimo, smo sposobni preračunati, po kateri stezi se bomo vzpenjali in kdaj bomo po predvidevanjih prispeli na cilj. Odgovor ni toliko povezan z neko obveznostjo, ampak je bolj garancija, da smo na pravi poti in da bomo dosegli to, kar si želimo.
Božje zapovedi, o katerih nam je govoril evangelist Matej, so zato ograja ob poti, da ne bi padli v prepad, da v svojem življenju ne bi zgrešili. Do življenjske tragedije pride, ko smo globoko v sebi prepričani, da smo pametnejši od Boga, da sami dovolj dobro vemo, kako bomo srečni v tem življenju. Zato mnogi hodijo po stranskih poteh in ne prispejo do cilja. Ko smo preveč vzvišeni in pretirano zaljubljeni vase smo že zabredli v greh, iz katerega se brez dobrega vodiča ne bomo rešili.
Na gorskih stezah imamo zato markacije, znamenja, ki nas opozarjajo, da hodimo po varni poti proti cilju. Zapovedi so kot smerokazi, ki jih je treba ponotranjiti, postati morajo načrt, kako bomo srečni in zadovoljni. Gorski vodniki ne gledajo več smerokaze ob poti, ker so jih že ponotranjili in bi lahko miže prišli do vrha. Samo takšna udomačitev s potjo, z življenjem, ki ga živimo, prinaša pravo zadovoljstvo. To je bil Jezusov namen, ko je svojim učencem razlagal, da ni prišel razvezovat postavo in preroke, ampak samo dopolnit.
Pismouki in farizeji so se strogo držali pravil in jih do pičice natančno izpolnjevali. Vseh pravil je bilo 613: 248 zapovedi (toliko naj bi bilo delov našega telesa) in 365 prepovedi (toliko je dni v letu).
Pomislimo na svojo rast, ko prehajamo iz enega obdobja v drugega: v otroštvu so bili naši starši in odrasli tisti, ki so predstavljali zunanja pravila. Če se jih nismo držali je bilo na vrsti oštevanje in različne oblike kazni. Vse to naj bi bilo v naše dobro, da bi se naučili reda, ki ga sleherno življenje zahteva. Vsi pa dobro vemo, da otrok ne bo postal odrasel, če se stalno drži maminega krila ali očetove roke. Zato se ne smemo čuditi, da so otroci pri tridesetih in več še vedno v hotelu mama.
Odrasel postaneš, ko si sposoben pravila ponotranjiti, ko postanejo del tebe, ko jih udomačiš in postanejo način življenja. Ko nam to uspe, smo se sposobni svobodno odločati in ločevati med dobrim in slabim, med koristnim in pogubnim, med krepostjo in grehom. Pravila niso več zapovedi in zunanji predpisi, ki se jih držiš z velikim strahom, da ne bi bil kaznovan, ampak način življenje, ki te izpolnjuje in osrečuje.
Vse, kar delamo, se najprej zgodi v našem srcu: umor se začne z jezo, prešuštvo se začne z željo. Razlogi za dejanje se pojavijo v notranjosti, v mislih, željah in hrepenenju. Spomnimo se svetopisemskega besedila, kako je prišlo do umora Abela: Kajn je bil najprej ljubosumen na svojega brata, umor je počasi načrtoval v svojem srcu. Lahko se zgodi, da ne ubiješ svojega brata in ne prevaraš svoje žene, a to še ne pomeni, da imaš rad svojega brata in ljubiš svojo ženo. Formalno je lahko vse v najlepšem redu, kot se je to dogajalo s pismouki in farizeji – tudi to ni ravno malo – lahko pa v svojem življenju narediš še nekaj več, da živiš iz prepričanja, da je Bog tvoj vodnik in se zato trudiš biti v skladu z njegovo zakonodajo, da se prisrčni odnos z Bogom ne bi porušil.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija