Sol zemlje in luč sveta
»Kdor je suženj svojih navad, stalno hodi po isti poti, nikoli ne spremeni svojega koraka, ne upa zamenjati barve svojih oblačil in se ne pusti v pogovor s tujcem, ta umira na obroke!« (Marta Medeiros)
Kaj se nam je dogajalo v času korone? Mnogi so izgubili okus, vsak grižljaj hrane je bil enak. Karkoli so zaužili je bilo brez okusa. Ko ni več razlike ti je vse enako in kmalu se prilagodiš. Kakšen od vas starejših se bo morda spomnil na Charlija Chaplina v filmu Zlata mrzlica: radi bi našli zlato, pa se zadovoljimo z okusimo podplata zavrženega čevlja.
Biti sposoben okušati in začutiti različne okuse, je starodavna simbolika življenja. Okus je povezan z izbiro življenja: stvari dobro poznamo šele takrat, ko smo jih sposobni slastno jemati v roke in v njih uživati. Določeno osebo dobro poznaš šele takrat, ko si zapomniš njen vonj, ki je zate posebej privlačen, način oblačenja, ki izstopa iz množice, njeno značilno barvo, stvari, ki govorijo o njenem okusu. Morda se spomnite na kakšen film, ko žena preizkusi svojega soproga z vprašanjem: »Katera je moja najljubša barva?« Mož pove eno barvo, ona pa pospravi kovčke in odide, kajti naključni ljubimec se je na prvem zmenku zapomnil podrobnosti pogovora s to žensko, njen mož, s katerim sta skupaj že nekaj let, pa se ni potrudil, da bi spoznal, v katerih stvareh je njegova žena enkratna, neponovljiva.
Iste stvari veljajo tudi za naše duhovno življenje: naše duše ne poteši naše znanje, ampak naša izkušnja, kakšen okus pusti duhovnost v našem osebnem življenju. Naši okusi so povezani z našimi čustvi, kajti od rojstva naprej se privajajo v različnih stvareh, ki jih doživljamo, občutiti pravi okus, ki je lahko privlačen, ali pa odvraten. Prav okušanje nas postavlja pred izbiro, za kaj se bomo odločili. Živimo v času, ko okušamo preveč stvari in naš jezik sčasoma izgubi sposobnost razločevanja kaj je dobro in kaj slabo, kaj koristno in kaj pogubno. Lahko se nam zgodi, da nismo več sposobni okušanja, kot se je to dogajalo v času kovida.
Kaj se dogaja, ko je naše življenje brez pravega okusa, ko nam je vseeno, kaj počnemo, ko počasi ugašamo, kot se to dogaja z zvezdami, ki ugasnejo, ko niso več sposobne razsvetljevati nebo. Nekdanji sošolec je lahko neprijetno presenečen, ko nas ni videl nekaj let in nas več ne prepozna. »Ti pa ugašaš! Kaj se ti je zgodilo?« nas preseneti z vprašanjem. Bi si upali priznati, da smo svojo luč prekrili in ne želimo več svetiti.
Vrnimo se k današnjemu evangeliju, ko nam je Jezus govoril z dvema simboloma: s soljo in z lučjo. Z njima nam želi pomagati, da bi ponovno odkrili smisel svojega življenja in srečo, po kateri vsi hrepenimo.
Kdaj smo srečni? Takrat, ko ima življenje prave okus, ko smo razsvetljeni. Nesrečni smo takrat, ko naše življenje ugaša, ko smo luč prekrili, da ne sveti več, ko nimamo soli in je jed brez pravega okusa. Sol naredi jed okusno, razsvetljeno mesto je ponoči varno.
Ko sem bil pred štirimi leti z romarji v Kaliforniji smo v puščavi Mojave obiskali kraj z imenom Calico, kjer so leta 1880 odkrili srebrno rudo in druge minerale. Odprtih je bilo čez 500 rudnikov, ki pa so delovali samo 10 let, ker je bil v tem času sprejet ameriški Zakon o nakupu srebra. Cena srebra je zelo padla in ti rudniki niso bili več ekonomsko upravičeni. Vsi prebivalci so se izselili, mesto je leta 1951 kupil Walter Knott, ki je na svoji kmetiji že imel »mesto duhov«, To rudarsko mesto je po starih fotografijah obnovil in ga naredil zanimivega za turiste kot »izmišljeno mesto«. Ko je bil leta 2005 Arnold Schwarzenegger guverner, je to kalifornijsko mesto razglasil za »mesto duhov srebrne mrzlice«, mesto brez življenja. To se lahko zgodi z vsakim mestom in posameznikom, kjer se nič novega ne zgodi.
Kjer je življenje, tam je ljubezen, kajti smrt je odsotnost ljubezni. Kadar je moje življenje vsak dan isto, ko se nič ne spremeni, ni več ljubezni in postajam »mesto strahov«.
Kaj nas učita simbolika soli in luči? Preprosto resnico, da resnično ne ljubiš, če se ne použivaš. Ko vržeš sol v juho, se raztopi in je ni več, vendar nevidno ostane v okusu, ki te poteši in si dobre volje. Tako je tudi z lučjo: razsvetljuje, ko se použiva. Ne moreš pravilno ljubiti, če se ne izgubljaš. Kdor hoče biti stalno enak, kdor ni sposoben žrtvovati samega sebe, ne zna ljubiti. Jezus je zato večkrat ponovil: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil zaradi mene, ga bo rešil« (Lk 17, 33).
Kaj nam na koncu ostane? Kdor je užival našo jed, ohrani okus. Kdor je šel skozi razsvetljeno mesto, je varno prišel na cilj. Sol ni razočarana, ker se je stopila in luč ni žalostna, ko se je použila. Ne bodimo sodniki, ko je sol vidno pred nami in ko je naše življenje polno razsvetljeno; ne bodimo sodniki glede na hvaležnost, ki smo je bili deležni, kajti z nobeno jedjo niso vsi zadovoljni in tudi vsi ne hodijo okrog ponoči, da bi lahko bili deležni naše razsvetljave. Svoje življenje ocenjujmo po tem, koliko soli smo upali dati v našo jed in koliko luči smo pustili goreti, da bi pomagali bližnjemu varno priti domov.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija