Kdor iskreno ljubi, se ne boji teme!
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog!« je zapisal evangelist Janez na začetku svojega evangelija. Ko to berem sem v mislih na nek način dvignjen z zemlje v nebo in se skušam vživeti v Boga Stvarnika, ki ustvarja vesolje in življenje na zemlji. To so verjetno čutili tudi apostolski očetje in so za Janezov evangelij izbrali kot simbol orla, kralja neba, ki z višave občuduje dogajanje na zemlji. Morda je bil letos marsikdo od nas zazrt v nebo v začetku adventa, ko je delal načrte za letošnjo pripravo na božič. Ko gledamo danes štiri tedne nazaj v preteklost, se marsikdo sprašuje: koliko teh lepih načrtov in želja se je uresničilo? Kako se počutimo: čutimo mir v svojem srcu ali nismo zadovoljni? Morda imamo občutek, da je naše srce podobno hlevu in se zato ob jaslicah počutimo prijetno, ker Jezus ni izbral lepo sobico za svoje rojstvo, ampak preproste jasli, ki so bile slučajno prazne. Ta prispodoba ni daleč od današnje pripovedi, ki jo je zapisal evangelist Janez: Jezus je prišel na svet kot človek sredi teme in velikega kaosa.
Vemo, da so se že od nekdaj ljudstva bala teme in dolgih zimski noči, ko prevladuje tema. In vendar je dan za dnem sonce dobivalo večjo moč v bitki z nočjo. Tudi naše življenje je večkrat podobno dolgi zimski noči, ko ni nobenega pravega razpoloženja, da bi kaj spremenili. Ko se soočamo z družbeno, finančno, kulturno, moralno, versko ali kakšno drugo krizo, imamo občutek, da je človeštvo zašlo v dolgo zimsko noč, ki ji ni videti konca. In vendar je sredi te noči zažarela močna luč, ki so jo oznanjali angeli: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem!« Zato lahko trdimo, da ni vse tako črno kot se nam zdi!
Besede so najbolj običajen način medsebojnega sporazumevanja. Način, kako se pogovarjamo pove veliko o tem, kako se imamo radi: besede so lahko resnične ali pa lažne, jasne ali zavajajoče, skratka takšne, kot so naši odnosi. Evangelist Janez začenja svoje evangelij z Besedo, ki jo pišemo z veliko začetnice. Tako kot na začetku stvarjenja je Bog ponovno sklenil, da nas nagovori, da se nam približa, da ustvari nov odnos med nebom in zemljo. Če je na začetku ta Beseda ustvarjala življenje, bo odslej ta Beseda sama med nami kot Emanuel, kot konkretna oseba, ki je vedno z nami do konca sveta. Ta Beseda je postala Nekdo, s katerim se lahko pogovarjamo in smo z njim v osebnem odnosu.
Janez začne svoj evangelij z besedami: »V začetku …« To ni samo časovna opredelitev, ampak pomeni tudi vzrok, zakaj se novo življenje začne. V ozadju je motiv, zakaj je začel Bog ustvarjati, zakaj je Jezus prišel na svet kot človek: zaradi človeštva, zaradi mene in tebe, da bi vsi občutili, kako nas ima Bog rad. Bog je vse ustvaril samo zaradi človeka, ki je edini, ki lahko uživa v lepoti vsega stvarstva.
Marsikdo se ne zaveda oziroma si ne vzame dovolj časa, da bi začutil, da ga je Bog ustvaril, ker ga ima rad. Za vsem, kar Bog ustvari, je samo ljubezen. Moje življenje ima smisel, ker je Bog hotel, da sem. Zato je evangelist Janez hotel povedati, da je vsak nov začetek možen, da z Jezusom lahko vsakdo začne novo življenje, najde nov smisel, ne glede na to, kje je trenutno na svoji poti. Tema bo vedno navzoča v slehernem življenju, a ta tema nima zadnje besede. Pomlad je močnejša od zime, zato se vse lahko na novo začne.
Evangelist Janez nam hoče povedati, da tako kot na začetku stvarjenja je tudi z Jezusovim rojstvom Bog hotel vzpostaviti nov red, ker je marsikaj bilo narobe in je še vedno narobe. Zato je vsako leto božič v pričakovanju novega začetka, ko nas nova svetloba, nove ideje in pričakovanja najprej zaustavijo, da se zamislimo, opredelimo svoje stanje, zaslutimo, kje so nove rešitve in gremo na pot. Prvi korak naredimo, ko opredelimo svoje dejansko stanje. Potem se prepustimo Božji besedi, ki nam odpira nove možnosti, kako bomo kaos spremenili v kozmos, nered v novo lepoto. Ni slučajno, da imata besedi »kozmos« in »kozmetika« isti koren: obe besedi sta povezani z lepoto, ki mora biti naravna, takšna, kot prihaja od Boga.
Božič je povezan z Božjo ljubeznijo, z njegovim usmiljenjem. Vse, kar nam govori Božja beseda v božičnem času, je povezano z veseljem, ki prihaja od Boga. Jezus, ki je ta nova luč, ustvarja red, ko zmaguje temo greha, senco, ki se je ugnezdila v človekovo dušo in smo večkrat brez pravega upanja. Ta Jezusova luč nikogar ne obsoja, ampak vabi na pot, ki vodi do resnične sprave in spreobrnjenja. To se bo zgodilo, ko se naša pričakovanja ne bodo zaustavila ob lepih idejah, ampak bodo postala konkretna dejanja. Božja Beseda se je učlovečila, da bi bivala med nami. Ljubezen je prava šele takrat, ko se besede spremenijo v dejanja.
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Leto A