Vsak množični strelski pohod v sebi nosi dvoje: neizmerno bolečino in neizrekljivo vprašanje, kaj nas je kot družbo pripeljalo do te točke. Ko se v zgodbi znajde transspolni storilec, se zgodi nekaj nenavadnega: medijska pozornost, sicer neusmiljena in podrobna, kar naenkrat obmolkne. Točno to se je zgodilo ob grozljivi tragediji v Minnesoti, kjer je 23-letna Robin – prej Robert Westman streljal med sveto mašo v cerkvi Marijinega oznanjenja, ubil dva otroka in ranil skoraj dvajset ljudi, preden je storil samomor.
Čeprav je bil napad načrtovan in obstajajo dokazi, ki kažejo na resno notranjo stisko, in čeprav je storilec pustil sporočilo, se v središču razprave ne znajde tisto, kar bode v oči: njegova transspolna identiteta. Vsi vemo, zakaj. V trenutku, ko bi se razprava dotaknila vprašanja transspolnosti kot morebitnega dejavnika, nastopi tišina. Namesto da bi se vprašali, kako daleč smo kot družba pripravljeni iti v sprejemanju zanikanja resničnosti, se zadovoljujemo s klišeji o orožju, sovraštvu in »nerazumljivi tragediji«.
Toda tragedija je razumljiva, če si drznemo pogledati pod površje. Westmanovo življenje je bilo prepleteno z zmedo, ki jo je okolje namesto rešitve še potrjevalo. V svojih zapisih je sam priznal, da ne verjame, da je ženska, a se ne čuti niti moškega. Bil je ujet med željo po preobrazbi in občutkom, da ga lastno telo izdaja. To ni identiteta. To je bolezen. In vendar mu je družina, šola in širša kultura ponujala odobravanje – kot da bi bilo zanikanje sebe nekaj, kar je vredno praznovanja.
Kaj smo pričakovali? Če družba laž blagoslavlja kot resnico, če ideologija uči, da so občutki močnejši od stvarnosti, če zdravstvo, šolstvo in politika sodelujejo pri tej kolektivni iluziji – potem tragedije niso presenečenje, ampak logična posledica. Ko otroka ne učiš, da obstaja meja, ampak ga učiš, da si jo lahko izmisli sam, bo prej ali slej nekdo to mejo prestopil tudi na najhujši način.
FBI je dogodek označil kot zločin iz sovraštva proti katoličanom. In res, izbira prizorišča – sveta maša v katoliški cerkvi – ni bila naključje. Katoliška Cerkev je ena redkih institucij, ki si še drzne jasno govoriti o nevarnostih ideologije, ki uničuje pojmovanje človeka. Westmanov napad je bil zato dvojni: fizični napad na nedolžne otroke in simbolni napad na prostor, kjer se še vedno ohranja resnica o človeku.
Ironija je globoka. Cerkev Marijinega oznanjenja, poimenovana po dogodku, ki slavi sprejetje življenja, je postala kraj smrti. Medtem ko vera oznanja dar, ki ga človek prejme, je ideologija, ki je oblikovala Westmana, razglašala, da si človek dar lahko vzame sam, celo za ceno življenja drugih. To je temeljna razlika med vero v Boga in vero v človekovo samovoljo. Prva vodi v življenje, druga v uničenje.
Zato ta tragedija ni le ameriška zgodba o orožju. Je zgodba o Zahodu, ki se je odrekel resnici. Je zgodba o kulturi, ki namesto, da bi pomagala mladim prebroditi stiske, njihove rane razglaša za identitete. Je zgodba o starših, ki mislijo, da ljubezen pomeni potrjevanje zmede, namesto da bi pomenila potrpežljivo, včasih tudi bolečo pot k resnici. Je zgodba o šolah in univerzah, ki izobražujejo o »pravici do samodefinicije«, a molčijo o dolžnosti sprejeti stvarnost.
Vprašanje torej ni, ali je Westman ubijalec zaradi svoje transspolnosti. Vprašanje je, ali transspolna ideologija ustvarja okolje, kjer so takšni zlomi neizogibni. Če je transspolnost laž, potem vsak, ki živi v njej, živi v razkoraku z resnico. In razkorak z resnico prej ali slej eksplodira – bodisi kot samouničenje bodisi kot nasilje navzven.
Ta zgodba je (ali pa še bo) hitro izginila z naslovnic. Morda bodo kritiki opozarjali, da je povezovanje transspolnosti in nasilja transfobično. Toda kri otrok, prelita v cerkvi, govori glasneje od vseh komentarjev. Ne moremo si zatiskati oči. Če družba zanika stvarnost, bo stvarnost udarila nazaj – in udarila bo tam, kjer smo najbolj ranljivi.
V teh dneh je najlažje moliti za žrtve. Težji korak je priznati, da molitev brez resnice ne zadošča. Če nočemo, da se tragedije ponavljajo, moramo kot družba ponovno postaviti mejo: človek ni to, kar si izmisli. Človek je to, kar je. Če tega ne bomo priznali, bodo prihodnje generacije plačevale zmedenost z novimi krstami pred oltarjem.
Pripravil in povzel BAN
Vaš komentar