Zavrzi vse, kar je staro in začni na novo!
»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« je Janez Krstnik govoril v Judejski puščavi. »Kaj pa je z mano narobe? Živim tako kot vsi drugi: v službi malo zabušavam, ko me ne vidijo, kaj vtaknem v svoj žep, ob koncu tedna si kaj privoščim, od časa do časa peljem družino na kaj lepšega. Vsi se tako obnašamo!« Janez bi me dopolnil: »Ker nisi nič drugačen, je s tabo veliko narobe. Tvoje možgane bo treba resetirati in priklopiti na nov program!« Kar sem ravnokar povedal ni »stand up« predstava, ampak kruta resničnost. Zato je treba naložiti nov program in začeti razmišljati drugače.
Vsak nov začetek zahteva spremembo. Začeti novo pot, nove odnose, pomeni, zavreči to, na kar smo se navadili, se oddaljiti in tvegati. Zato se ne smemo čuditi, da je večina novih začetkov narejena s figo v žepu. Največkrat se vse ustavi pri bujnem razmišljanju in lepih željah. Začeti pomeni prisiliti se, da nekaj spremeniš.
»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« je standardno sporočilo na začetku adventa. Večina razume ta stavek v moralnem smislu: treba je biti bolj pobožen, bolj všeč Bogu. Jezus pa je to razumel drugače, kajti moralni principi nas ne spremenijo. Treba je spremeniti miselnost, razmišljati drugače, zavreči staro vedenje in se okleniti novega. To je moral narediti apostol Pavel, ko je postal kristjan: zavrgel je staro judovsko miselnost, ki mu je pomenila vse, kar je v življenju dosegel. Pred Damaskom je padel s konja in oslepel. To je bila prava priložnost, da začne nekaj novega, da se oklene Kristusa, ker je začutil, da ga bo rešila samo vera v Jezusa. Ko je študiral, se je trudil, kaj bo vse dosegel s svojim naprezanjem, izboljševanjem, s svojo voljo, da bo Bogu čim bolj všeč. Ko se mu je prikazal vstali, poveličani Jezus, je odkril, da je na svoji poti zgrešil: ne moreš doseči Boga s svojim naprezanjem, ampak se moraš odpreti Bogu, ker ti on prihaja naproti. Zato moraš postati skromen, ubog v duhu, kajti Bog gradi tebi dom in ne ti njemu.
Janez Krstnik nam je pokazal, kako se je treba pripraviti na spremembo in jo tudi izpeljati. On je zapustil kraj, kjer se je počutil močnega in sprejetega. To je bil tempelj, v katerem je bil njegov oče Zaharija duhovnik. Janez je zavrgel duhovniška oblačila, ki so ga povezovala z njegovim rodom – Aronov rod je bil rod duhovnikov in ta služba se je nadaljevala iz roda v rod. Janez Krstnik je zapustil Jeruzalem in odšel v puščavo, v bližino Jordana. Puščava je kraj, kjer se je začela nova zaveza z izvoljenim narodom. To je kraj za intimno srečevanje z Bogom, kraj, kjer je izvoljeni narod prejel zakonodajo – deset zapovedi, to je tudi kraj, ki se ga vsakdo boji in kraj, kjer odkriješ samega sebe takšnega, kot si. Na svoji poti proti obljubljeni deželi se je ljudstvo ustavilo prav pred Jordanom. To je kraj novega začetka: Mojzes zapusti ljudstvo in umre na tej strani, Jozue pa ljudstvo popelje čez reko in na drugi strani se začne obljubljena dežela, v katero so potovali 40 let.
Če hočeš na pot, v nove odnose, v novo poklicanost, v novo poglavje svojega življenja, se moraš vedno vrniti na začetek, da začneš na nov, drugačen način svojo pot. Ko se naši odnosi ohladijo ali celo porušijo, nov začetek ni kakšno avtomatično nadaljevanje v smeri, ki si jo hodil do sedaj. Za nov začetek se je treba ponižati, poslušati nasvete in besede, ki so večkrat zelo trde in nas potiskajo nazaj v preteklost, da jo pozabimo, se prepustimo novim izzivom, tvegamo in stopimo na novo pot.
Besede Janeza Krstnika niso bile prijetne, kajti težko preneseš, če ti kdo reče, da si »gadja zalega«. Pravega začetka ni, dokler ne končaš s preteklostjo, s starim poglavjem. Tudi mi smo farizeji in saduceji, ko se upiramo novim izzivom, ki jih predlaga Jezus. Trde besede, ki jih nočemo slišati so največkrat razlog, da ne pride do prave spremembe. »Vedno smo delali tako!« se opravičujemo. Psihoterapevt Karel Gustav Jung bi nam rekel: »Stvari, ki se jim upiraš, bodo ostale. To, kar sprejmeš, pa lahko spremeniš!«
Vsak nov začetek je vedno izziv, tveganje, presenečenje. Tudi Janez Krstnik ni vedel, kakšen učinek bo imelo njegovo oznanjevanje. Tudi on ni slepo verjel Jezusu, zato je k njemu poslal svoje učence, da so ga vprašali: »Povej nam, če si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo!« In vendar je bil Janez dovolj odprt za presenečenja.
Če se hočemo podati na novo pot, se moramo pripraviti. Največkrat je povabilo k spreobrnjenju, k zakramentu spovedi, le lepa beseda brez posledic. Začetek nove poti je že krst, ki smo ga prejeli kot otroci. Tudi Janez Krstnik je začel s krstom, z vabilom, da priznam svoje slabosti in na zunaj pokažem, da hočem na novo začeti oziroma stopiti v novo obdobje svojega življenja. Mati ne more vse življenje nositi otroka v svoji maternici, drevo ne more prepovedati, da seme, ki pade z njega ne začne propadati in začeti novo življenje. Naši letni časi nam vsako leto govorijo o novih začetkih. Življenje zahteva od nas, da vedno na novo vzklijemo, prinašamo sadove in dovolimo, da se stalno spreminjamo. Če nismo pripravljeni na novo začeti, smo že v stanju smrti. Zato je dobro za nas, da so pred nami novi izzivi, nove priložnosti, novi začetki.
Župnik Branko Balažic SDB
Adventni čas Leto A Nedeljska meditacija