Moram storiti vse, kar lahko, da bi bil srečen?
Prvi november je praznik Vseh svetih, vseh tistih, ki jih častimo na oltarjih in še prav posebej tistih, ki jih ne najdemo zapisane v koledarju, a so pustili globoke sledi v našem življenju. Med njimi so starši, ki jih ni več med nami, pa sorodniki, znanci in prijatelji, ki so nam ostali zelo pri srcu, radi govorimo o njih in se zgledujemo po njih. Zato smemo reči, da je danes praznik veselja, kajti vsi ti, ki smo jih poznali, so sedaj srečni pri Bogu.
Običajno je prva ura šolskega leta ali prva ura verouka povezana z željami, vprašanji in pričakovanji. Večina nosi v svojem srcu preprosto željo: kako biti srečen. S tem vprašanjem so se v zgodovini ukvarjali številni misleci. Celo Jezus je začel svojo lekcijo, prvo od velikih razprav v Matejevem evangeliju, s temo o sreči. Morda je to storil zato, ker je dobro vedel, kako je sreča za nas pomembna. Toda, če hočemo Jezusa razumeti, če hočemo stopiti v njegovo šolo, moramo spremeniti svoj način razmišljanja.
V antični dobi, ki je tudi Jezusov čas, je Aristotel srečo razumel kot določeno vedenje, ki je usmerjeno k samoizpopolnitvi. Bil je prepričan, da je treba trdo delati, če želimo biti srečni. Sreča je torej odvisna od nas in jo dosežemo z ustreznim vedenjem. Jezus pa je razmišljal drugače: zanj je sreča stanje, dar in ne kak dosežek. V življenju pridejo trenutku, ko smo notranje pripravljeni za prejem tega daru. Zato smemo reči, da je sreča delo Boga in ne človeka.
Besedilo o blagrih, ki smo ga danes poslušali, govori o situacijah, v katerih smo lahko srečni. To besedilo se začne in konča z izrazom »nebeško kraljestvo«. Ta izraz predstavlja Boga, osebo, ki je glavni protagonist: Bog nas osrečuje, on je naša sreča.
Situacije, o katerih govorijo blagri, so najpogostejši dogodki, s katerimi se vsak dan srečujemo. Prvi štirje blagri govorijo o situacijah, ko nam nekaj manjka:
– ubogi v duhu so tisti, ki se nimajo česa oklepati, nimajo malikov, nimajo navezanosti, nihče jih ne brani – le tako lahko odkrijejo, da je Bog edini Gospod, h kateremu se lahko zatečejo.
– paradoksalno je, da so tisti, ki jokajo srečni. Jok je običajno znak žalovanja, izgube ali bolečine. In vendar žalostni lahko sprejmejo Boga kot tistega, ki jih tolaži.
– srečni so tudi krotki, torej tisti, ki se ne zanašajo na lastno moč. Krotki so tisti, ki so se odpovedali obrambi, čeprav imajo do tega pravico, saj lahko le tako prepoznajo Boga kot svojega edinega zagovornika. Podedovali bodo zemljo ne zato, ker so jo osvojili, ampak zato, ker jim je dana zaradi njihovega odnosa z Bogom.
– pomankanje je še najbolj očitno pri tistih, ki so lačni in žejni pravice. Lakota in žeja vedno predstavljata neko izredno željo, ki odraža veliko pomanjkanje. Tukaj gre za željo po pravičnosti, ki v Svetem pismu označuje Božjo voljo. To so tisti, ki si želijo, da bi se zgodila njegova volja.
Ti štirje blagri so danes za starše, ki skušajo otrokovo praznino zapolniti s stvarmi, nerazumljivi. Starši otrokom predstavljajo srečo kot način, kako se bodo uresničili in zato je otrok stalno nezadovoljen in frustriran, ker srečo dojema kot predstavo, v kateri je treba stalno igrati in jo nenehno izboljševati.
Drugi del blagrov pa se nanaša na dejanski pomen vsega tega, kar doživljamo: kdaj je življenje vredno živeti? Za koga ali za kaj živimo? Je vredno srečo uživati sam in se zapreti pred drugimi, ali nas bolj izpopolni, če srečo delimo z drugimi?
– peti blagor govori o usmiljenih, torej o tistih, katerih srce je vedno z ljudmi v stiski. Srečni so tisti, ki lahko človeku v stiski ponudijo pomoč.
– srečni so tisti, katerih pogled je čist, torej tisti, ki na druge gledajo prosojno, brez skritih motivov ali zavisti. Sreča je torej zelo odvisna od tega, kako jaz gledam na druge. Pogosto se hranimo s kritičnimi pogledi, pogledi prezira. Ti pogledi nas zastrupljajo in nas zagotovo ne osrečujejo.
– blagor tistim, ki delajo za mir, premagujejo konflikte, ne ustvarjajo razdorov, temveč znajo posredovati in tkati prave odnose.
– blagor tistim, ki sprejemajo preganjanje zaradi pravičnosti. Svoje interese ne postavljajo na prvo mesto, ampak živijo tako, da se lahko zgodi Božja volja in Božja pravičnost.
Tako kot pred nekaj več kot 2.000 leti, Jezus tudi danes govori neposredno vsem nam, ki ga poslušamo. Zastavlja nam vprašanje: ali ste pripravljeni priložnosti, ki se morda zdijo dramatični trenutki v vašem življenju, spremeniti v priložnosti, da naredite prostor Bogu in od njega prejmete srečo? Ste torej pripravljeni opustiti idejo, da je sreča sad zaslug ali nagrada, ki si jo je treba prislužiti? Ta Jezusov nauk nas izziva, morda pa nas tudi prisili, da se odločimo, ali bomo nadaljevali svojo pot z njim, ali mimo njega!?
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija Nekategorizirano