A res nisem sposoben?
Kdor se zjutraj sprehaja po ulicah tretjega sveta – Afrika in Azija – opazi gruče delavcev, ki na tržnici čakajo na delo. Tam stojijo, da bi se našel kdo, ki bi dal smisel njihovemu dnevu. Če si tam do noči, bo dan brez zaslužka in družina zvečer ne bo imela nič za pod zob. Marsikdo se razočaran zvečer vrča domov in išče odgovor na vprašanje: »Zakaj me nihče ni najel? Zakaj mi nihče noče izkazati dobroto? Sem res tak nesposobnež, za nikogar koristen?«
Ne smemo pa pozabiti, da biti na tržnici in čakati na delo pomeni tudi, da se izpostaviš in te nekdo lahko izkoristi, zlorabi in prevara. Za marsikakšnega delodajalca si samo stvar, ki jo lahko izkoristi za svojo komodnost. Kakšen delavec odkrito prizna, da je vsak dan suženj, prisiljen, da ga bogat gospodar izkorišča po svoji volji.
Vsekakor se vsak dan zgodi, da kakšen ostane na tržnici do večera, ker je morda prišel prepozno, ker se je predolgo časa zamudil kje drugje, ali pa ni imel dovolj poguma, morda ga je bilo sram, da bi zbujal pozornost in prosil za delo, ki bi osmislilo njegovo življenje.
Današnji evangelij pa je bil nekaj posebnega: govoril je o neobičajnem gospodarju, ki je utečeno prakso obrnil na glavo. Ta gospodar ne razmišlja o zaslužku, ampak najprej razmišlja o vseh delavcih, ki čakajo na delo. Njegova želja je, da bi se vsak od njih uresničil, ovrednotil in našel prostor v njegovem vinogradu, v katerega smo vsi povabljeni, da damo svoj prispevek. Ta gospodar je tako navdušen nad delavci, da stalno hodi na tržnico. On ne ostane doma in ne pošilja na tržnico svoje služabnike, ampak sam osebno gre iskat delavce. Njemu ni vseeno, kaj se dogaja z delavci, ki čakajo, da si priskrbijo zaslužek za svojo družino. Na tržnico gre vsake tri ure in celo eno uro pred zaključkom dneva gre pogledat, če dobi še koga za delo.
Nekaj drugega pa se dogaja v njegovem vinogradu: med delavci prihaja do nevoščljivosti. Nekateri ne delajo, ampak samo opazujejo, kdaj kdo pride na delo. Niso zadovoljni s tem, da so dobili delo in zapravljajo čas z računanjem, koliko bo kdo dobil ob koncu dneva. Seveda se zavedajo, da si lahko veliko časa na delovnem mestu, a glavno vprašanje je, kako si tam. Ali so ti, ki so prišli zjutraj, zares delali častno in požrtvovalno?
Ruski pisatelj Fjodor Dostojevski v Bratih Karamazovih pripoveduje o starki, ki je v svojem življenju bila stalno nevoščljiva in egoistična. Ko umre pride v pekel. Toda njen angel se trudi, da bi jo rešil. Bog je naročil angelu, naj najde vsaj eno dobro stvar, pa bo starka rešena. Angel se je spomnil, da je starka enkrat dala beraču eno čebulo in to njeno dobro delo položi pred Boga. Bog se da pregovoriti in starki ponudi za rešitev eno čebulo. Ko se je z rokami oprijela čebule, so se tudi druge duše poskušale okleniti njene čebule, da bi jih potegnila v nebesa. Še enkrat se je starka oklenila svojega egoizma in je glasno odganjala druge od sebe: »Čebula je moja, ne vaša!« Čebulno steblo se je pretrgalo in starka je zdrsnila nazaj v pekel. Prvi delavci v vinogradu so podobni tej starki: ljubosumno se oklepajo denarja in ne dovolijo, da bi tudi ostale rešila gospodarjeva velikodušnost.
Vsakdo ima svojo zgodbo in svoje merilo, kaj se spodobi in kaj ne. Gospodar pa je tokrat edini, ki ne računa v skladu s pravičnostjo, ampak hoče vsakemu dati to, kar je zanj dobro. On ne pozna besedo »recipročnost«, »kakor ti meni, takoj jaz tebi«. Ljubezen ne računa, ampak se razdaja: dobiš to in toliko, kolikor potrebuješ, da bo družina šla sita in zadovoljna k počitku.
Zavedati se moramo, da ni večje nepravičnosti kot je ta, da hočeš narediti enake te, ki po svoji naravi niso enaki. Gospodar pokaže svoj pravi obraz: on ni gospodar, ampak oče, ker nas nima za služabnike, temveč za sinove. Glavni problem je, da se delavci počutijo med seboj kot tekmeci in rivali, a bi morali biti bratje.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija