Hodi za menoj!
V evangeliju smo slišali, kako je Jezus zagledal moža, Mateja, ki je sedel pri mitnici in prešteval denar. Rekel mu je: »Hodi za menoj!« Ta je takoj vstal in šel za njim.
Pred očmi imam Caravaggiovo sliko »Jezus pokliče Mateja«, ki je ena od treh upodobitev povezanih z Matejem, ki jih lahko občudujemo v cerkvi sv. Alojzija dei Francesi v Rimu. Umetnik je s svojo mojstrsko uporabo svetlobe in sence ter realističnim prikazom človeških figur ustvaril delo, ki je tako estetsko privlačno kot globoko simbolično. »Matej! – Okej!« poje pesem, ki jo tudi naši veroukarji radi pojejo. A v tej sliki je veliko več kot pove ta pesem. V njej je upodobljeno hrepeneče človeštvo, mamljiv denar, moč države, skrivnostni Bog, Cerkev … Človeštvo je v poslovanju: kdo bo več dobil? Osebe za mizo so predstavniki države, ki vedno samo jemlje in ne sprašuje, kje boš vzel za plačilo davka. Taka je pač logika denarja. V prostor vstopajoči Jezus ne žari, ampak je v poltemi, njegov svetniški sij je nekje v ozadju. Peter, ki je ob Jezusu, predstavlja Cerkev, a je samo stranski lik. Pri verouku smo se učili, da je glavni Jezus, ki je glava Cerkve. Ko opazujemo osebe za mizo, sploh ne vemo, kdo je Matej. Treba je dobro opazovati. Pogosto se misli, da je Matej bradati starejši mož na sredi, ki vprašujoče kaže s prstom: »Jaz? On?« To je napaka. Matej je mladenič na koncu mize, davčni uslužbenec, ki je pravkar pobral denar in sedaj ocenjuje, koliko bo ostalo njemu, koliko pa bo dal naprej rimski državi. Caravaggio ga je naslikal v trenutku, ko v njem, globoko v nezavednem, v njegovem srcu, že raste «Okej!« »Že grem!« V zavednem, v njegovi glavi tega pristanka na poklic Jezusovega učenca še ni. Zgleda, da vstaja, tako s spodnjim delom telesa že odgovarja na klic, s svojo glavo pa je še vedno v denarju. Tako si je Caravaggio predstavljal dogodek, kako je Matej postal apostol. Osredotočimo se sedaj na današnji odlomek, ki ga je zapisal isti Matej, nekdanji mitničar.
»Hodi za menoj!« tako je Jezus poklical Mateja. To je način, kako Jezus izbira svoje učence. Enako je poklical tudi Andreja, Petra in kmalu za tem Jakoba in Janeza: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi!« Vendar je tokrat Jezusova izbira drugačna: Matej, ki je v Markovem evangeliju imenovan Levi, ni bil ribič, ampak cestninar ali pobiralec mestnih taks. Gre za človeka, ki je bil osovražen pri ljudeh, kajti cestninarji so del takse spravljali v svoje žepe in jih je zato večina imela za goljufe. Lahko si predstavljamo, kaj se je dogajalo v Mateju, ko je slišal Jezusovo vabilo. Verjetno si je sam pri sebi mislil: »Kako, da je Jezus izbral prav mene, grešnika! In ta Jezus se je povabil k meni na kosilo! Neverjetno!«
Zelo nas preseneča ta drugi del, ko se Jezus povabi na obed in se usede med cestninarje, med javne grešnike. In prišlo je do škandala: farizeji so se pritoževali pred učenci: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« Jezus se je moral zagovarjati oziroma je izkoristil priložnost, da je farizeje podučil: tako kot se zdravnik ne ukvarja z zdravimi, ampak z bolnimi ljudmi, tako on ni prišel reševat pravične in ljudi, ki se imajo za popolne, ampak grešnike. To, kar je Jezus učil, delal in dopolnil s svojo smrtjo na križu je več kot postava in vsi predpisi. On je dopolnil, kar je postavi manjkalo in zato je nad postavo in nad preroki. Učenci, ki so Jezusa spremljali tri leta, tega niso razumeli. To je dojel apostol Pavel, ki je oznanjal evangelij med pogani in je trdil, da za kristjana judovska obreza in načela postave niso potrebna, rešuje nas samo vera v Jezusa. Če bi bilo drugače, Jezus ne bi prišel kot naš odrešenik.
Ali je danes kaj drugače? Smo presegli postavo in se oklepamo prepričanja, da je dovolj vera v Jezusa? Danes je marsikateri kristjan prepričan, da vera nima nič opraviti z našim vsakdanjim življenjem. Mnogi imajo vero za neko zunanje dejanje, za slovesno obleko, ki si jo nadeneš, ko se odpraviš na neko praznovanje. Mnogi mladi odklanjajo tudi lepo, slovesno obleko, češ: »Bodi tak kot se najbolje počutiš. Če se dobro počutiš v raztrgani obleki, jo nosi. Ne oziraj se na to, kaj bodo drugi rekli!« Takšno prepričanje je posledica sodobnega individualizma, ko smo sebe postavili za središče.
Matej je ob Jezusovem klicu: »Hodi za menoj!« začutil, da mora pustiti vse in iti za tem klicem. Jezus je v hipu spremenil njegovo življenje. Povabil ga je na novo pot in on se ni obiral, ni iskal izgovore, ni se spraševal, kam ga bo ta pot privedla.
Z nami je drugače. Od Feuerbacha, Marxa in Nietzscheja naprej so filozofi govorili o veri kot o veliki iluziji, ki človeka odvrača od resničnih problemov. Jezus je drugačen, zelo konkreten. On ozdravlja bolne, nasiti lačne, Mateja, ki je bil na napačni poti, sprejme za svojega učenca. Vera, ki jo Jezus oznanja ni beg od resničnosti, ampak soočanje z njo in reševanje problemov takoj, ko se ti pojavijo. Njemu tudi moralni problemi niso neznanka. Ko pokliče Mateja mu da jasno vedeti, da problemov ni mogoče reševati z goljufijo, korupcijo in zlorabo moči. Čeprav je bil Matej javni grešnik, moralno sporna osebnost, je tudi zanj obstajala rešitev. To je bil tisti trenutek, ko ga je Jezus poklical, takrat je jasno čutil, kaj mora narediti. Zato se je dvignil, pustil vse in šel.
Vsakdo od nas se lahko prepozna v Mateju. Vsakemu od nas Jezus namenja isto sporočilo: »Hodi za menoj! Tudi zate je rešitev. Nisem prišel reševat pravičnih, ampak grešnike!«
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija