Zanesljiva komunikacija – kako?
V času kovida smo bili prisiljeni ostati zaprti med štirimi stenami. Ko nimamo priložnosti, da gremo ven, ne slišimo zvoka ulice in nimamo pred seboj dogovorjenih terminov, smo prisiljeni bolj poslušati dogajanje v naši notranjosti, pa čeprav si tega ne želimo. Takšno poslušanje ni vedno prijetno, ravno nasprotno, je patološko in ga je težko prenašati. Naenkrat se je treba soočiti z različnimi strahovi, nerazpoloženji in zaskrbljenostjo. V blokado komunikacije vodijo tudi različni pobegi, ko ne želimo nikogar srečati, ker nas ljudje ne razumejo, ko jim razlagamo svojo situacijo. Vsekakor blokado povzročajo tudi različni predsodki, želja po maščevanju, ker nas je kdo užalil, nam vzel dobro ime, nas izključil. Kaj narediti v takih primerih? Današnja Božja beseda nam ponuja rešitev: binkošti so rešitev za takšne blokade, ker obnavljajo komunikacijo, ki je bila prekinjena. Kakšen je predlog rešitve?
Zakonci dobro veste, da ste lahko fizično skupaj v istem prostoru, a ste v resnici s svojimi mislimi, pričakovanji, željami, nekje drugje. Fizično oba živita v istem prostoru, a sta drug do drugega indiferentna, daleč narazen in to je razlog, da družina neha funkcionirati.
Luka nam je v prvem berilu govoril o učencih, ki so bili vsi na istem kraju, v dvorani zadnje večerje, na kraju, kjer je bilo še vedno vzdušje ljubezni velikega četrtka, ko jim je Jezus izkazal svojo ljubezen na dva načina: najprej jim je umil noge in kakšno uro kasneje je razlomil kruh in rekel: »To je moje telo!« Nato jim je podal kelih z vinom, rekoč: »To je moja kri!« Učencem je tokrat uspelo, da se je skupnost, ki se je na veliki petek zaradi izdaje in pobega razbila, sedaj ponovno sestavila. Ko začutimo, da se ne razumemo več, je treba poiskati razloge, zakaj je do tega prišlo. Na istem kraju smo samo tedaj, ko enako mislimo in čutimo ter nam ni vseeno, kaj se s posameznikom dogaja. Do prave komunikacije ne pride po prizadevanju enega, temveč je vedno sad sodelovanja vseh navzočih. Ko ni sodelovanja nastopi »babilon«.
Babilon simbolično predstavlja kraj, kjer je na delu ošabnost. Kaj to pomeni? Ošabnost, oholost, vzvišenost, nadutost – to so same nekreposti, ki tudi med mladimi niso priljubljene. Kdorkoli se prevzame, je poln samega sebe, postane visok in se obnaša, da ne potrebuje nikogar, niti Boga. Sam sebi je zadosten in živi v prepričanju, da je vsemogočen.
Kaj se je zgodilo v Babilonu, ki si ga otroci pri verouku zapomnijo kot »Babilonski stolp«? Meščani so se dogovorili, da bodo zgradili stolp do neba. Bili so prepričani, da so si sposobni sami narediti pot do Boga. Naredili so si svoj strateški načrt, kako bodo prišli do Boga brez božje pomoči. Tako so si Boga naredili za stvar, za enega od izdelkov, ki si ga lahko po svoji volji prilagodiš in prilastiš. Konstrukcije so se lotili z besedami: »Dajmo, naredimo si ime!« Ni jih nagibala pristna pobožnost in spoštovanje božanstva, ampak močna volja po samouveljavitvi; ne iskanje Božje slave, ampak iskanje lastne slave in moči. Greh Babilona torej ni v prvi vrsti greh ateistov, ampak greh pobožnih in religioznih, tistih, ki Boga poznajo, vendar mu ne dajejo slave in časti. Na človeški ravni si Babilon ustvarimo, ko nehamo poslušati drug drugega, ko nismo odkritosrčni drug pred drugim. Takšna komunikacija je zgrešena, ker je dvomljiva in nepoštena.
Binkošti prinašajo rešitev za vse oblike odtujenosti. Zato je mesto Jeruzalem v Apostolskih delih predstavljeno kot kraj, ki sprejema, odpravlja razlike in ljudje se razumejo med seboj. Na prve binkošti so bili skupaj ljudje iz različnih narodov in pokrajin, različnih kultur in prepričanj, a so se počutili sprejeti in razumljeni. Tako Jeruzalem predstavlja kraj, kjer so razlike odpravljene in vsi se počutijo kot ena družina, kajti prišlo je do ponovne zaveze med zakonci, prijatelji, očetom in sinom, materjo in hčerjo, brati in sestrami.
V čem je torej preobrat, ki se dogodi na binkošti s prihodom Svetega Duha. Obrat, ki se je zgodil v srcu apostolov, je v tem, da na prvo mesto stopi Bog sam, apostoli postanejo njegovi služabniki, pozornost do bližnjega zamenja prejšnjo zagledanost vase, odkrivanje in izpolnjevanje Božjega načrta zamenja staro iskanje lastne koristi in ustvarjanje lastnih načrtov.
Lahko bi rekli, da sta v zgodovini odprti samo dve veliki gradbišči in mi izbiramo, na katerem od obeh bomo delali. Je gradbišče v duhu Babilonskega stolpa in drugo z Duhom binkošti. Rezultat prvega je zmeda in razdeljenost, na drugi strani pa je čudovita ubranost in harmonija, kljub bolečini in trpljenju. Na enem »gradbišču« vlada tekmovalnost, na drugem edinost. Kakor je edinost odlika Božjega Duha, tako je delitev značilnost satanskega duha.
Ne recimo torej kakor graditelji Babilona: »Dajmo …, naredimo si ime!«, ampak: »Naredimo ime Kristusu in njegovi Cerkvi – Kristusovemu telesu –; Jezusu pripravimo mu pot, da bo lahko prišel do vsakega človeka.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas