Oče, prišla je ura!
Velikonočni čas se bliža k svojemu vrhuncu. V četrtek smo praznovali Jezusov vnebohod in naslednjo nedeljo se bomo spominjali prvega izlita Svetega Duha na apostole in nekatere žene, med njimi je bila tudi Jezusova mati Marija. Kakšen bi lahko rekel, da to ni nič posebnega, saj smo Svetega Duha prejeli že pri krstu in je dejansko vedno navzoč med nami. Kljub temu si moramo priznati, da je delovanje Svetega Duha v veliki meri odvisno od naše odprtosti za Božje posege.
Zaustavimo se ob današnjem evangeliju, ki je težje razumljiv: Jezus ve, da zapušča ta svet, pa čeprav se bo po veliki noči 40 dni prikazoval, preden bo šel v nebesa. Današnji odlomek je vzet iz Jezusove molitve pri zadnji večerji, ko prosi, da ga naj njegov Oče poveliča. To poveličanje se zgodi preko trpljenja in smrti na križu. Takrat Jezus ni samo fizično povzdignjen z zemlje, ampak tudi poveličan in slavljen v okoliščinah, ki se tej slavi zdijo popolnoma nasprotne: razen njegove matere Marije, žena, ki so jo spremljale ter apostola Janeza, vsi sramotijo Jezusa. V Janezovem evangeliju neštetokrat slišimo, kako sta Jezus in njegov Oče eno. Z Očetom se istoveti. In ko je poveličan Oče, je poveličan Sin – in obratno. Zato je središče današnjega odlomka stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.«
V ozadju je zanimivo dejstvo, da Jezus primerja večno življenje s spoznanjem. Življenja si ne moremo dati sami, ampak nam je podarjeno. Na Jezusov vnebohod smo slišali Jezusovo naročilo apostolom, naj naredijo vse narode za njegove učence. Biti učenec pomeni biti v odnosu z Jezusom in ga spoznavati, a to spoznavanje nas mora tudi preoblikovati. Jezusova slava je dosegla svoj vrhunec prav na križu, kajti ura njegove smrti je ura največje ljubezni in s tem tudi njegove največje slave.
Preselimo se nekoliko v naš čas. Sodobna družba nam govori, da če bi lahko bili vedno zdravi, mladi in polni energije, bi bili resnično srečni. In vendar večina ne najdem popolne izpolnitve v tem. Naša izpolnitev v življenju pride šele iz odnosa z Bogom po veri v Jezusa. Zato je Jezus molil, da bi njegovi učenci prevzeli njegov vzorec življenja, da bi bili poslušni Bogu, da bi verovali, da je Jezusa poslal Bog Oče in da bi bili združeni kot eno. Samo kot skupnost, ki enako misli, dela in ljubi, lahko pričakujemo večno življenje z njim.
Kaj je večno življenje? Kako izgleda? Pomislimo na stvari v življenju, za katere si želimo, da bi se nadaljevale, a se le razblinijo. Nato pomislimo na stvari, za katere upamo, da se bodo končno končale, vendar se vseeno zdi, da trajajo in trajajo kot pokvarjena plošča. Mora obstajati nekaj več od tega! Resnica je: »Bog dela vse lepo ob svojem času, tudi večnost jim je položil v srce, da človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca« je bil prepričan starozavezni Pridigar. Bog je v vsako človeško srce položil željo po več in ta želja je to, kar Sveto pismo imenuje večno življenje.
Večnost ne pomeni, da bomo sedeli na oblakih, brenkali na harfe in brezciljno lebdeli naokoli. To zveni dolgočasno. Dobro vemo, da smo se z grehom oddaljili od Boga, on pa s svojo ljubeznijo še vedno vztraja in nas ni nehal ljubiti. Apostol Pavel je pisal Rimljanom: »Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu«(Rim 6,23). To pomeni, da si tega daru ne moremo zaslužiti ali zanj plačati. Poklicani smo, da ga prejmemo. Večno življenje je torej v tem, da bomo ostajali v ljubezni, izkušali bomo radost, da smo ljubljeni. Večno življenje je torej življenje, ki nam ga je Jezus dal za zgled. On je polnost življenja. Zato besedo »večno« lahko razumemo kot neprekinjeno nadaljevanje, nekaj, kar nima konca.
V današnjem svetu obstaja mnogo različnih zamisli, kaj v resnici pomeni življenje. Slišali boste, da »resnično živite,« ko imate nekaj več denarja, večjo hišo ali skupino oboževanih prijateljev. Veliko metaforičnih pokazateljev vas bo poskušalo prepričati, da bi živeli, če bi le »zapolnili praznino«.
Zagotovo bi bila velika pomanjkljivost, če bi bilo življenje, ki nam ga daje Bog, le nadaljevanje življenja, ki ga živimo sedaj. Predstavljajte si, da bi večno živeli s tveganjem zlomljenih odnosov in bolečine. Ne zveni ravno mikavno, kajne? Ko vidimo, kaj v Svetem pismu pomeni Božji dar večnega življenja, stvari začnejo zveneti veliko bolje. Gre za načrt obnove in neskončne rasti, ne pa nadaljevanje sedanjega stanja stvari.
Kako si je Jezus zamislil to obnovo? Tako, da je združil prvi dve zapovedi in s svojim življenjem konkretno pokazal, kako ju lahko živimo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37-39). Ljubezen, ki se je pretakala iz Jezusovega življenja, je svetopisemska podoba večnosti! Bog obnavlja svoje ljudstvo, da bi živelo na nesebičen način. Način, ki je osredotočen na to, da so drugi na prvem mestu. Zato so potrebe vsakega posameznika zadovoljene, ker je vsakdo pozoren na druge. Bog hrepeni po tem, da bi celoten svet imel večno življenje – vsakdo! On »noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje« in z njim večno živeli (2 Pt 3,9).
Toda v temelju Božje ljubezni do človeštva obstaja svoboda izbire. Torej bi bil ustrezen odgovor: Da, vsakdo lahko prejme večno življenje – če sprejme Jezusovo ponudbo tega življenja. Bog bo podelil večno življenje tistim, ki bodo prejeli njegovo odrešenje.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas