Zaupam ti, ker se ob tebi dobro počutim.
Kako smo se počutili v času kovida? Jaz sem imel večkrat občutek, da smo postali čreda, ki ne razmišlja, temveč slepo sledi voditelju. Počutiti se kot čreda, se je marsikomu zdela edina prava rešitev. In tako smo si iz dneva v dan vedno bolj prisvajali identiteto črede, ki ne misli, ker drugi mislijo namesto nje.
Ko razmišljamo bolj trezno, nam je identiteta črede tuja, nekaj, česar se moraš znebiti, ker ni v skladu s tvojo naravo. Vsi hočemo biti avtonomni, neodvisni, samozadostni. Tako je razmišljal že Nietzsche, ki je zapisal: »Opazuj čredo, ki se pase pred teboj: nič ne ve, kaj je bilo včeraj in kaj bo danes; skače okoli, je, prebavlja in ponovno skače. Tako se dogaja od jutra do večera, dan za dnevom, ko v kratkih trenutkih občuti svoje ugodje in neugodje, ko je osredotočena na kratek trenutek in zato ni ne žalostna ne zdolgočasena ne srečna.«
In vendar je podoba o čredi zelo pogosta v evangeljskih odlomkih. Čim bolj odkrivamo to podobo, toliko bolj čutimo, kaj je Jezus čutil, ko je opazoval množico, ki mu je sledila in ga poslušala: »Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.«
Kaj je čreda brez pastirja? Kaj smo mi brez Jezusa, ki nas nagovarja?
Evangelist Janez nam je danes govoril o čredi ovac, ki je v ovčji staji. Govoril je o skupnosti, ki se čuti varna znotraj svoje ograje. Toda ta ograja ne predstavlja stoodstotne zaščite, ker jo je mogoče na različne načine prekoračiti: ne vstopaš le skozi glavna vrata, ampak je mogoče ograjo preplezati in vstopiti tam, kjer te nihče ne pričakuje. Kdor vstopa skozi vrata, nič ne skriva, kdor pa prihaja na dvorišče na drugačen način, nekaj skriva in ni pošten.
Kaj se nam dogaja v vsakdanjem življenju: nekateri se nam predstavijo takšni kot so, nič ne skrivajo, ne gledajo, če so slučajno postavljene kamere, zato njihovi obrazi niso zakriti. Srečamo pa tudi osebe, ki bi nas rade izkoristile, zato ne prosijo za dovoljenje, če lahko vstopijo. Ko jih vidimo se začnemo tresti od strahu. Nič drugače ni v naši skupnosti, ki ji pravimo Cerkev: nekateri se nam predstavijo kot pastirji, pa čeprav nimajo pojma, kako je treba čredo voditi. V ozadju je skrita želja, kako bi nas izkoristili in nas spravili na pašnike, kjer ni sveže, sočne trave, ampak samo trnje in osat.
Jezus se nam je predstavi kot pošten pastir, ki vstopa skozi glavna vrata. Predstavi se nam in prosi, če lahko vstopi v naše življenje. Preden nas povabi za seboj, pričakuje, da ga bomo vzljubili, da ga bomo poslušali, da se bomo navadili na njegov glas do te mere, da ga bomo sposobni ločiti od vseh drugih glasov. Šele, ko ga bomo dobro spoznali, ko se bomo čustveno navezali nanj, mu lahko sledimo in zapustimo varno stajo. Ko dobro poznamo Jezusov glas, lahko hodimo brez strahu med prevaranti in smo se sposobni odpovedati zapeljivim ponudbam potrošniške družbe.
Kako lahko vstopimo v varno stajo, če smo se umazali od tega sveta, ko smo hodili po težkih stranpoteh, vedno v strahu pred tatovi in volkovi? Vedeti moramo, da Jezus ni le pastir, ki nas vodi na sočne pašnike, ampak predstavlja tudi vrata, skozi katera vstopamo v varno stajo. Tudi mi lahko na različne načine vstopamo v cerkveno skupnost, vendar je pravi način samo eden: vstopiti moramo po Jezusu, po evangeliju, z logiko odpuščanja, ponižnosti in služenja. Če hočemo biti zares srečni, imamo samo en način, kako to postanemo: z življenjem po evangeliju. Kdor živi po evangeliju je zares varen, ker sledi pravemu pastirju, Jezusu. Samo tisti, ki evangelij spremeni v način življenja, se počuti v Cerkvi varen in hkrati tudi aktiven član skupnosti. Kdor sledi Jezusu tudi sam postane pastir, ki se ne boji vstopiti skozi glavna vrata v stajo.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas