Je potrebno vtakniti prst v Kristusovo stran?
Kaj se dogaja z nami, ko smo razočarani, ranjeni ali jezni, ko ne vidimo izhoda? Zapremo se vese, obtožujemo se zaradi napak, ki smo jih naredili, morda iščemo krivca za lastno zmedo zunaj sebe, skratka, žal nam je, da nismo krenili po drugi poti. Tako so se počutili tudi učenci po Jezusovi smrti na križu in tudi po njegovem vstajenju od mrtvih. Niso se bili sposobni soočiti z dejstvi. Vsi so po svoje blodili, iskali neko rešitev, predvsem pa pokazali, da je njihova vera zelo krhka, da ne premorejo niti trohice upanja, da se bodo razmere izboljšale. Vsakdo od njih je imel pred seboj določeno pot, ki jo bo moral prehoditi glede svoje vere v večno življenje.
Vrata dvorane zadnje večerje so zaprta. Prvi dan po Jezusovem vstajenju je mimo, nastopil je večer, prejeli so prva sporočila o praznem grobu in o srečanju nekaterih žena z Vstalim, a oni so še vedno zaklenjeni in prestrašeni. Zbrani so v dvorani, kjer so pri zadnji večerji doživeli, kako jih ima Jezus rad. In vendar jih ta ljubezen ni prepričala.
Dvorano zadnje večerje lahko primerjamo s svojim srcem, v katerem je neštetokrat zabeleženo vse, kar nam je Jezus govoril, kako smo ga doživljali in čutili njegovo ljubezen. Tudi naše srce ima zaprta vrata, tudi mi se bojimo. V to srce ne pridejo žarki upanja, ker je ves prostor zapolnjen z nezaupanjem in razočaranjem. To srce ne veruje v Jezusa, Gospoda in Odrešenika. Jezus se ni ustavil pred zaprtimi vrati dvorane, on se ne ustavi pred vrati našega srca. On vstopi v prostor, v katerem vlada strah, jeza in razočaranje.
Velikonočna besedila nam razkrijejo še drugo značilnost učencev: čeprav so bili z Jezusom tri leta, ga ne prepoznajo. Tako se dogaja tudi z nami: ko smo osredotočeni na svoje strahove ne opazimo, da je Jezus zraven nas. Zato se Jezus mora pokazati s svojimi znamenji: pokaže svoje rane, prebodene dlani in svojo stran. To so znamenja njegovega trpljenja. Tudi naše rane povedo nekaj bistvenega o nas samih, govorijo o tem, kakšni smo v resnici, pripovedujejo našo zgodbo. Naše rane zelo zgovorno govorijo o tem, kako smo ljubili, kako smo bili ponižani in izrabljeni.
Minilo je kar nekaj časa, preden so se učenci razveselili Jezusa. Za pravi odnos je potreben čas – eni ga potrebujejo več, drugi manj. Ko so učenci Tomažu razlagali, da so videli Jezusa, jim ni verjel. Na njihovih obrazih ni razbral pravega veselja zaradi vstajenjskega dogodka in zato jim ni verjel. Ko nas mimoidoči srečajo, kaj opazijo na naših obrazih, v naših besedah in dejanjih? Ali naši mrki obrazi pričujejo o vstalem Gospodu?
V evangeliju, ki smo ga danes poslušali je Jezus trikrat ponovil »shalom«, »mir vam bodi«. Ta pozdrav govori o polnosti življenja. Učenci so s svojo držo pokazali, da niso sposobni sprejeti ta pozdrav, zato ga je Jezus še dvakrat ponovil. Jezus pozna zadrego svojih učencev, zaveda se njihove slabotne vere in nezaupanja, a jim kljub temu zaupa svoje poslanstvo: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Kakšno poslanstvo Jezus poverja svojim učencem? Ne kakšno sodno oblast, ampak sposobnost, da odpuščajo grehe, da so usmiljeni. Samo na tak način lahko spreminjamo svet. Samo odpuščanje odpira prave medsebojne odnose in zaupanje. O vsem tem neštetokrat pripovedujemo, a se nič ne zgodi. Zakaj? Ker besede ne preidejo v dejanja.
Apostol Tomaž predstavlja sodobnika, ki ne more verovati, ker ne vidi, da bi njegovi poklicni tovariši živeli to, kar govorijo. Učenci pripovedujejo, da so videli vstalega Jezusa, a po osmih dneh so njihova vrata še vedno zaprta. Tomaž je prepričan, da lažejo, ker ne čuti, da bi bilo v tej dvorani kaj drugače. Če je prišlo do pomembnega srečanja, bi to moral začutiti. Pa ni.
O apostolu Tomažu je rečeno, da je bil Dvojček. To se čuti v njegovem značaju: včasih veruje, drugič ne veruje; je v skupnosti z drugimi, pa zopet nekje tava sam zase. Kot dvojček nam je zelo podoben, kajti tudi mi večkrat težko verujemo, se včasih dobro počutimo v župnijski skupnosti, pa nas spet ni kakšen mesec blizu. Takšni pač smo, nestanovitni, z malo vere, polni dvomov, v nenehnem iskanju svoje avtonomije.
Za Jezusa takšno stanje ni problem. On je potrpežljiv in se ne naveliča čakati. Čeprav so vrata zaprta, vseeno vstopi v naša srca in nam prinaša mir. Tam, kjer je zmeda, je pravi prostor zanj. Tomaža pokliče, naj položi prst v njegovo stran, kar pomeni, da se nam Jezus predstavi tak kot je v resnici: s svojimi ranami, ki govorijo bolj prepričljivo kot pozdrav »shalom«. Za Tomaža je to jasno znamenje, da ga je imel Jezus rad vse do svoje smrti na križu. Jezus s svojimi ranami skuša prepričati Tomaža in vsakega od nas: »Umrl sem prav zate! Zato se ne boj!«
Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas